Sobotno

VesnaS se je odočila, da bo z nami delila svoje potežkoče (upam, da jih bo čim manj) in veselja ob zidanju hiške.
Zato sem morala po skorajda sto letih znova pokukati v hieroglife mojega bloga in dodati povezavo na novo branje. Verjamem, da boste tudi samo z veseljem pogledali na njene strani.

In ker že pišem bom izkoristila priložnost, da še kaj dodam iz svojega življenja.
V zadnjem letu kar ne pišem redno se mi je zgodilo precej na osebnem področju ma to ni da bi pisali na blog.
Drugače pa nič novega pravzaprav.
Uživam življenje.

In da bo tudi vam danes zaigral nasmešek na licih še en vic, ki to ni:

Moški ujame zlato ribico (ki takointako ni zlata, ker bi jo vsak pameten prodal na Borzi namesto, da jo vedno znova vrača v morje kjer se pojavlja v vicih :)) in ta mu reče (kar takointako že vsak ve ampak je zaradi korektnosti to potrebno napisati)
“Če me izpustiš ti izpolnim eno željo” (vem, ponavadi so tri ma je recesija tudi na tem trgu)
In moški reče: “Naredi most iz Evrope v Ameriko.”
Riba pa: “Ma kaj si zmešan?!? (najbrž je bila primorka) Ma ti sploh ves koliko bi bil ta most dolg?!? To ni mogoče! Zaželi si kaj drugega.”
Moški malo premišljuje in reče: “Razloži mi ženske možgane.”
Riba pa: “Koliko luči naj bo na mostu?”

Moj nečak Maj

... je danes dobil prvi zob.

Nič takega ne?

Šele v ponedeljek bo star tri mesece.

Toliko o tem :)

Ha, dobra.

Odlična uprizoritev besedila.
Tako preprosto in tako učinkovito.

Pablo Neruda: POČASI UMIRA

Počasi umira, kdor postane suženj navad,

ki si vsak dan postavlja iste omejitve,

kdor ne zamenja rutine,

kdor si ne upa zamenjati barv,

kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi

in njihovimi močnimi emocijami,

zaradi katerih se zasvetijo oči

in znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,

ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,

kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,

kdor ne sledi svojim sanjam,

kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju

ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,

kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,

kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,

kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo

ali nad neprestanim dežjem…

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,

kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,

kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…

Ne dovoli si počasnega umiranja!

Tvegaj in uresniči želje še danes!

Živi za danes!

Življenjska kvalifikacija

TETA SEM!!!!!

In ker se moram sedaj resno posvetit novi življenjski vlogi mi dovolite, da zaključim post in grem razmišljat kako bom fantiča:
- učila lumparije
- se z njim valjala po tleh
- z njim izdelovala čudne reči
- risala traktorje
- se z njim borila z zmaji
- rabutala češnje
...in še mnogo zelo pomembnih in poučnih reči :)

Blog o ...

Ne vem kakšno tetovažo imaš na nogi. Vem pa, da imaš na desni roki črn palec. Ne vem kakšen avto imaš. Vem pa da si jih z njim veliko zapeljal. Tako in drugače. Mimika in telo izpričujeta nemir. Oči usmerjaš stran, ker lažje nadzoruješ tok pogovora. Ne rabi se delat pametnega. Jaz nimam energije, da bi tekmovala s teboj dragi V. Poleg tega si me »osvojil« že z vprašanjem »Se presedem jaz ali ti?«

Čakajoč v kavarni, tebe neznanca, sem razmišljala zakaj je v trgovini toliko ljudi. Zazvoni telefon. Ti.
Vprašaš kje sem.
»Tukaj« odgovorim: »Sem že na dogovorjeni točki«
Ne vem kako izgledaš, ti pa me poznaš po fotografiji. Koneckoncev ni veliko verjetnosti, da bi me zgrešil :) Verjetno si pogledal po prostoru, me videl in spregovoril v telefon:»Se presedem jaz ali ti?« po petih sekundah tišine.

Mislim si, da kako zavraga naj vem kje sediš, če ne vem kako izgledaš.

Odgovorim: »Odvisno kje si.«

Vstaneš in pomahaš.

Odidem h tvoji mizi.

V pol ure se v mojem imenu odločiš kakšni filmi so mi všeč, koliko sem lačna in da sem neposredna. Čeprav potrjevanje slednjega že meji na cinizem se sama sebi zdim resnično neobremenjena.

Hvala ti, da sem se smela odločiti vsaj za okus sladoleda :)

Gledam skravžljane lase in te pustim, da vodiš igro. Komu mar. Ne bom vlagala moči v delanje vtisa. Vse preveč sem namreč zbombardirana s tem sranjem. Vseeno mi je kaj mi govoriš dokler ne prestopiš meje mojih želja. Nekoliko me vznejevolji dejstvo, da si me opredelil kot nekaj vodljivega. Kakšen se zdiš meni ti? Nemiren in plah hkrati. Se sedaj smejiš? Naučila sem se, da je prvi vtis vse prepogosto ad hoc oznaka, ki ne drži.

Vodljiva sem dokler si to želim jaz.
Plah boš dokler ne preveriš mojega razmišljanja in delovanja na svojih testih. Seveda govorim o skriti plahosti. Nikakor si ne bi drznil zaključiti igre, ki jo imava, in utihniti. Govoriš in govoriš. Jeziš me in hkrati zabavaš.

Naslednji test- kino.

V svojem ženskem življenju sem se naučila, da je to izredno občutljiva tema. Skorajda kot glasba in avti. Še sreča, da sem vsaj v temi filmov bližje moškemu polu. Avti me zanimajo zgolj z uporabnega vidika, pri glasbi pa jih skorajda ni na svetu mlajših od 50 let s katerimi delim enak okus. Zato izberem akcijo z elementi znanstvene fantastike. 100% uspeh. Klišejsko. Uživam.

Nekajkrat prestopim nevidno mejo intimnega pasu, ki definira odnose med ljudmi. Tako, na hitro ti nekaj zašepetam na uho. Da vidim odziv.
Seveda te ne pogledam.
Lahko pa bi stavila, da si se za hipec zmedel...in znova govoriš :)

Odpusti mi literarno svobodo. In ne demantiraj ničesar.
Koneckoncev sva neznanca, ki si delita le "okus bližine", ki sva si ga ustvarila tistega sobotnega popoldneva.

Moja teta G

... me vsakič, ko pride na obisk, vpraša sledeče: "Ma ti si shujšala ne V?"

Zelo sem zaskrbljena za svojo teto, ker se mi zdi, da ji peša vid.
Predvčerajšnjim je namreč pozabila na to epsko vprašanje.

:)))

Ok, priznam- verjetno bo bolje da malce omejim kruh v prehrani.

Smernice za neodločne

L'amour, l'amore, love, ljubezen, liebe... ah ta pomlad.
Odločila sem se napisati nekaj smernic za tiste, ki ne vedo če in koliko so zaljubljeni. Zadnje čase se namreč vedno bolj srečujem z ljudmi, ki se zaradi različnih okoliščin ali stanj (leta, bolezen, služba, študij, lenoba, utopičnost ali vdanost) odločajo če in koliko so zaljubljeni na podlagi le-teh. Jaz enostavno verjamem v ljubezen, ki zmore preiti vse predsodke in ki se ne ozira na nič drugega kot na občutek v srcu. Mnogi ne zmorejo tvegati začetka zveze, ker imajo že v mislih njen konec. Če pa že konca ne pa vsaj nadaljevanje. Ampak zveza je vedno odnos dveh in ker smo si različni je nemogoče predvidevati prihodnost.

Skratka... eden mojih ljubših pregovorov pravi tako

VSAKA POT SE ZAČNE S PRVIM KORAKOM

Ali ne bi bilo škoda, da zamudite nove izkušnje samo zato, ker se vam zdi, da že veste kakšna bo?


In če se kdaj sprašujete, če ste zaljubljeni na pravi način (ne trdim, da je to edini) si enostavno izprašajte vest po spodnjih točkah in premislite, če to že počnete ali če bi se lahko v kakšni točki izboljšali.

1. Ne sramuj se osebe, ki si jo izbral- izkazuj ji pozornost ne glede na okoliščine in osebe, ki vaju obkrožajo.

2. Deli tako dobre kot slabe trenutke brez slabe vesti.

3. Četudi nimaš možnosti ali priložnosti, da dejanja izvedeš, jih povej.

4. Imej želje povezane s to osebo in jih z njo deli.

5. Načrtuj svoj čas tako, da boš osebo čim večkrat imel v svojem življenju. To je pomembno v vseh fazah še najbolj pa v začetku.

6. Imeti rad ne pomeni spreminjati se, ampak prilagajati- prilagajaj se v rečeh, ki se obema zdijo pomembne in včasih popusti pri rečeh, ki so zgolj tej osebi pomembne.

7. Nikoli ne obupaj- če si nekaj želiš potem vztrajaj in se bori za to. Če vidiš, da nimaš moči, da bi se boril za to zvezo si to priznaj in pojdi naprej. Pojdi do nove štartne črte kjer ti ne bo škoda časa in vložene energije.

8. Delaj prve korake, presenečaj, ljubi, poslušaj in uresničuj. Ne sprašuj se če je primerno, dovolj dobro ali pravilno... kar delaš s srcem je vedno vse to.

9. Zadovoljuj osebo tudi fizično. Ta vidik, ni najpomembnejši, vendar je eden od nujnih. Če tega ne moreš ali zmoreš premisli zakaj je tako in se ravnaj po točki sedem.

10. Če imaš občutek, da karkoli od tega ne boš nikoli mogel udejaniti si moraš priznati, da ti ta oseba ne pomeni toliko, da bi ji lahko rekel ljubezen.

Niti ne tako zakomplicirano a?

zdej bi mi lih pasalo zadet na lotu

Intereuropa si zeli horizontalno povezovanje (naslov clanka na 24ur.com).

Eh ja... meni bi tudi prijalo horizontalno povezovanje s kaksnim vodilnim od Intereurope. Ali pa vsaj z njegovo denarnico.:)

Ma vseeno imam dobre novice: spisek mojih stroskov povezanih s stanovanjem se ne veca. Ok, lahko bi se manjsal, ma je ze to dobro, da ga ne zalivam z novimi zeljami in tako stagnira.

In ker svoje pisateljske sposobnosti usmerjam v drugacne medije je blog osiromasen za kakrsenkoli clanek. Tako je to.

"Človek je nesrečen, ker ne ve, da je srečen. Samo to je." Fjodor Mihajlovič Dostojevski

Zdela se mi je tako posrečena, da sem jo enostavno morala prilepit na svoj besedilno osiromašen zid. Zahvaljujem se Fjodoru, da je strnil v ta stavek tisto, kar moraliziram drugim a ne znam sama živet.

Še veliko let mi je potrebno bit na svet, da se sploh naučim živet. Tako. Ta je moja.

Novoletna čestitka

Želim vam, da bi si nikoli ne želeli biti nekdo drug.
Imaš namreč najpomembnejšo vlogo na tem svetu- to da si.

Pišem nič, ker sem v dobri družbi in mi popolnoma nič ne manjka. Upam pa, da se imaste skrajnistično lepo.

Drobni cukri življenja

Ne morem mimo tega videa, da ne bi napisala nekaj, kar me vedno znova pritegne...poleg pesmi :)

Nekje na sredini tega nastopa kamera pokaže voditelja, ki očarano, z neskrito prevzetostjo gleda nastopajočo Marizo.
Nimam pojma o čem je oddaja, ne kakšno vlogo in dolžnost ima voditelj v njej, ampak tole tu...uu-huu... če bi me en samcat človek v življenju pogledal takole kot on gleda njo...uu-huu... že zardevam :)

Videti je kot da je tudi snemalec zaznal trenutek, ki najbrž ni standarden, da posname voditelja v neki novi, drugačni drži, saj se v tem snemalnem kotu zadrži nekaj trenutkov več kot bi bilo potrebno za zgolj razbiti sekvenco snemanja pesmi.

Energija, ki jo voditelj nikakor ne more skriti pred kamero, je tako močna, da je snemanje v neki točki popolnoma preusmerjeno nanj in so uporabljene različne perspektive, da jo poudarijo.

Lepa pesem z lepim okvirjem, uživajte :)

Tri novice

To je bila terapija. Popolnoma brezplačno sem vas ozdravila nestrpnosti.
Vsakič, ko ste namreč kliknili pasico za pogledat moj blog ste nezavedno vztrepetali ob misli, da bo tukaj kaj novega (ok, ok, malce preveč pretenciozno, priznam :). Pa ni bilo. Zato so vaši možgani zadnje čase v milisekundi prepoznali že neštetokrat videno in rekli "Ok, še vedno to." in niste več vztrepetovalno vztrepetavali.

Zato pa imam sedaj za vas tri novice.
Prva je, da sem ta teden na bolniški.
Novica nima nikakršne vsebinske vrednosti kot take, ampak spomnite se da vam, če s takimi novicami niste zadovoljni, čisto komot dam znova ta star post za prebirat še naslednja dva meseca :)))
Druga je, da sem se preselila na svoje. Jeeee.
Do popolne opreme mi manjka še kar nekaj reči, pa kaj ko mi dajo plačo samo 1x na mesec. Čist mim vam pravim! Ljudje, in še najmanj šefi, nimajo nobenega posluha za stisko tistih, ki rabijo še enih npr. 5.000 EUR za opremo stanovanja. No, ma naj jim bo. Bomo pač migrirali od plače do plače :)
Skratka že dva tedna spim (sedaj zaradi bolezni nekoliko manj) v svojem kraljestvu, ki je sestavljeno iz treh prostorov- spalnice, kuhinje z dnevno in kopalnice.
Tako, da lahko sedaj uradno vabim na kavice in čaje. Seveda prej pokličite, da lahko dvojno zaklenem :)))

NajboljPomebnejša in ohinsploh novica pa je sledeča:
TETA BOM!!!
Moj/a nečak/inja je že 7cm velik/a in ima lep nos. Ne vem, če bo mutiral v takega grškega kot ga imava z bratom, ampak za enkrat je še manjši od obraza (tako moj, kot od mojega brata kot tudi od bitjeca na ultrazvočnem posnetku :).
Vse je v redu in maja naslednje leto (zakaj sem to napisala ne vem...takointako je prvi mesec maj, ki je sploh lahko v razdobju devetih nosečniških mesecev v naslednjem letu) bom uradno teta. In varuška.
Snežinka vidiš- to bo premiera, da dobim certifikat in bom lahko varuška pri tebi :)

In veste kaj... v dveh tednih se je že nabralo nekaj reči, ki jih morm pospravit. Zatorej mi oprostite, grem.

Juhu, tukaj ni vsiljenega bloga!

Služba

Ko sem v službi prosila za pomoč pri selitvi škatle na nov oddelek (reorganizacija in optimizacija poslovanja pravijo sedaj temu) in obljubila v zameno eno kavico mi je sodelavka odgovorila sledeče:

"Kadar boš hotela... za kavico s tabo vse..... no... veliko....no.... nekaj.... "

Hi hi.

Ti niti ne veš,...

da boš omenjen v blogu, neznanec z vlaka.

Gledam skozi okno in vesela sem, da živim. Narava, ki brzi mimo oken, mi daje občutek svobode. Ne morem si kaj, da se ne bi nasmihala mislim.
In takrat ga zagledam. Pravzaprav jo zagledam. Njegovo glavo namreč. Moli jo izven sedeža in prizor je podoben nadrealistični sliki gosenice s kvadratnimi členki, ki ima na sredini telesa bradavico. Ta je njegova glava. Čisto nič podobna nečemu tako grdemu kot bi bila bradavica na goseničinem telesu, vseeno pa je izzivalno postavljena v prostor kjer ne bi smela biti. Po vseh pravilih ne.
Morala bi biti v normalni pozi prilepljena na telo, ki potuje v drugi kraj.

Pogledam ga v oči in zadržim pogled več kot bi bilo potrebno. Začuti, da sem ga videla, a ne umakne pogleda. Niti jaz ga ne. Dopustila sva si tri metre izzivanja. Nasmehne se. Vrnem mu nasmeh.

Vožnja je lepa in skoraj nič ni zamude. Všeč mi je da je dan še svetal in lahko gledam svoj zid, kraško planoto in vasice, ki skrivajo osebe na oknih.

Znova se pogledava in tokrat si dovolim več. Obliznem si ustnice in mu pomežiknem. Ker smem. Ker sem si privoščila.
Seveda sprejme igro in pomaha.

Gledava se in ne rečeva nič. Okoli naju najstniki in uslužbenci železnice. Mamice in otroci. Starejša ženska z vrečko od Špara in sprevodnica, ki ima namesto službene obutve na nogah črne balerinke.
In midva. Tujca na vlaku. Že skoraj znanca v mikroprostoru treh metrov.

Vožnja polna te igre se približuje koncu. Vrata se odpro in brez besed, tokrat niti pogleda, greva drug mimo drugega.

Podarila sva si dve uri in pol skrivnostnosti. Domišljijske verjetnosti, da bi se lahko spoznala. Nisva se in nikoli se ne bova.

Hvala za to darilo lepi neznanec. Lepo potuj in ovekoveči me v svoji glavi, ki se ne drži pravil prostora, vsaj še kakšen dan.

Ti si napisan kar tukaj.

Videno po tv, videno čisto zares

Nekateri imajo Eifflov stolp, drugi Kip svobode, spet tretji imajo Kitajski zid... No, da ne bi naša mala obala preveč zaostajala za temi znamenitostmi se je nek pametnjakovič odločil, da nam bo za nekaj časa posodil svojo lepo belo jahto.

Tako se to vidi od nas :)



In še ena malo bližje

Shake, shake Vesna

Že dolgo vam nisem ponudila nobene pesmi. Jaz ob tej pospravljam (no ok, bom odkrita, vsaj poskušam to početi :)

Ali res sovražim nakupovanje?

Roke je stegnil nad glavo in pričel raztegovati in kazati ogrodje kuhinjske nape pritrjene na zid.
Majica mu je zdrsnila navzgor po lepem hrbtu in izpod hlač se je očem razkril rob njegovih spodnjic.
Bordo rdečih.

Grrr...

Kupila sem kuhinjsko napo :)

šestica

Ma veste kaj... po dveh dneh v službi že pogledujem na koledar kdaj bo še kakšna priložnost za dopust. No, kakorkoli- imeli smo se fajn. Zažurali smo ga, skoraj nas je odplaknilo, zredili smo se, veliko smo peli in se radi imeli.
Po prihodu domov sem še tri dni preživela na Gorenjskem in en dan doma.
Kolja je bil v Sloveniji, jaz pa na Hrvaškem.
Toni je bil v Sloveniji, jaz pa z njim.
Bernarda mi je naredila drugi letnik tiskane verzije mojega bloga in pravi, da ima že skoraj pripravljenega tretjega. Ne vem zakaj si je to izbrala za hobi ampak kdo sem jaz, da bi ji oporekala? (hi hi...pa tako lepi so ti moji blogi, ko jih lahko listaš)
Nikakor se ne spravim, da bi pričela iskati mizarja za kuhinjo.
Veliko se avtomobilam, veliko se prebujam.
Spoznavam nove ljudi in hodim na kavice.
Brskam po medmrežju in iščem barvitost za svoj domek.
Želim si napisati kakšno poezijo, pa ne gre.
In med vsem tem se glodam, ker nič ne blogam.

Vem, da bi lahko bila z dogajanjem bolj gostobesedna, ampak sem v bistvu povedala bistvo :) Kaj je torej bolj bistvenega kot to? Eto, no vidiste!

Soba

Že cela dva dni čakam, da vam jo pokažem- mojo sobo kakopak :) Evo. To je to. Mislim, da sem se dobro odločila glede barvnih kombinacij in načrta. Izvajalce lahko samo prehvalim saj so popolnoma upoštevali moje želje, razumeli zakaj moram biti tako natančna in izvedba je presegla moja pričakovanja. Poleg tega so vse skupaj ustvarili v enem mesecu (od prvega obiska salona do montaže). Cena je pač višja, kaj hočemo. Važno je, da mi ni žal niti za en cent. Sedaj že iščem kakšno lepo pisano pregrinjalo (hvala VesniS, da mi je pokazala link na katerem se da ugodno kupiti krpanke- patchwork, ki si je tako želim) in s pisanimi dodatki bo sobica dobila osebnejši pečat, ki ga nisem želela vsiliti v prostor z izbiro temnejšega lesa ali modnih barv, ki so sedaj tako moderne.
Prostora je veliko (seveda to pravim sedaj, ko še ni nič preseljenega...ne vprašajte me to čez par let :). V omari bom imela tudi kotiček z računalnikom, pa še prostor za skrivanje ljubimcev se bo našel. Jah, na vse je treba bit pozoren, ko se opremlja (Nives in VesnaS- pozorno berita te vrstice).
Mislim, da bo zadeva res luštna, ko nabavim pregrinjalo in zavesice v podobnih tonih. Trn v peti (ali žebelj v kolesu...such yourself) je še izbira nočnih lučk. Najverjetneje bom izbrala dve univerzalni, ki omogočata branje, in eno za vzdušje.
Skratka- po dopustu gremo pa počasi na kuhinjo.

Aforizem od VesneG

Kompromis v zakonu =

mož pr eni miz,

žena pa pr drug miz

brrr

Ne berem vas. Ne pišem si. Prevroče je da bi karkoli ustvarjali.

Voajerji našega časa

smo.
Pogledujemo proti izložbam s cenenimi življenjskimi artikli.
Kava se ohlaja mi pa mislimo na jutrišnjo. Lovimo smisel po ulicah in prizadejamo krivico nosu, ko si ne želimo, da se spomni vonja po domačem kruhu.
Pišemo teorije. Zdravimo ureznine pridobljene v praksi. Zalepimo obliž in odnehamo.
Misli so polne velikih idej o tem kako naj živi naš sosed. Mi pa sledimo koncentričnemu dogajanju in si pravzaprav ne želimo drugega.
Zakaj bi zajeli zrak za Ljubim te? Raje ga žrtvujemo cigareti. Odrešitev bo bliže.
Razumemo vesolje in nam je v bistvu popolnoma jasno, da nočemo piti mrzle kave.

Vseeno pa že mislimo na jutrišnjo.

Tri minute

Za mojim hrbtom je kup perila, ki ga moram pospravit ampak prav je in spodobi se, da se vam po dolgem času spet javim. Nekateri veste zakaj je bilo temu tako- moj brat ni več ledih. Oddali smo ga njegovi ženi in zdej smo se ga rešli ;) Neee, malo heca. Res smo ju poročili (slikic še ni, pa bodo) in kot se za poroko s 112. povabljenimi pritiče smo imeli veliko dela. Zato je tako kot pač je. Nobenega novega zapiska.
Sej v bistvu se ni zgodilo nič tako zelo drugačno od normalnega, da bi si zaslužilo objavo. Imeli smo se fajn, nekoliko smo službovali, nekoliko nad-urali, nekoliko naplavali in nasončili.
Sedaj pa je na vrsti nov projekt, ki se mu reče- postelja :) Ja, sej vem. Zdej si vsi misliste, da je to povezano s poležavanjem. Ampak ne. Poležavali bomo potem, ko si jo kupimo. Oziroma, ko mi jo mizarji naredijo. Ker so moje želje glede postelje in njene funkcionalnosti nekoliko izven standardov proizvodnih postelj sem se odločila, da dam rajši nekoliko višjo vsoto denarčka ampak dobim tisto kar potrebujem. Je že tako, da bo moral kavč in kuhinjski pult še počakat, ampak počasi bomo priškrebljali celotno stanovanje. In takrat sledi vselitveni žur kjer bo udeležba deljena glede na lihe-sode številke vaših avtomobilskih tablic (spomnite se jugo bonov za bencin :) ), ker prostor ne omogoča veliko več :)
Kakorkoli- slej ko prej pričakujem, da prideste in pohvaliste. Simple :)

Aja. In seveda- nogomet je. Kdor me pozna ve kaj to pomeni :)

Pesmarica naših pesmi

Spominjam se, da je bil tisti dan neverjetno topel za pozno jesen. Usedla sem se v kot in strmela v električne tramove.Lahko bi gledala karkoli... a mene so privlačevala abstraktna dogajanja okoli vsakdanjih reči, ki jih nihče ni več opazil. Tako sem razmišljala o ljudeh, ki so bili priče dviganju teh tramov. Le kaj jim je hodilo po glavi? So vedeli kaj je elektrika, so poznali njeno uporabno vrednost, ali so zgolj zamahnili z roko in nostalgiji pustili, da prežene iskrice začudenja? Sedaj so tramovi zijali v zrak kot kazalci, ki žugajo času naj jih milostno pusti. Čas seveda nima nič opraviti s tem. Že davno smo ga podjarmili ljudje, ki z njim upravljamo. Drobimo ga na koščke in mu dajemo ime- čik pavza, en kafe, za poročila bom doma... Zato so se mi žuganja tramov zdela nesmiselna. Bolje bi bilo, ko bi se delali, da jim nič mar. Take reči smo ljudje radi puščali v svoji bližini. Rekli smo si, da naj bodo tu, če jih že nihče noče podreti. Zagospodarili nad njimi in jih ovili v vzpenjavke. Oboji bi bili srečni. Tramovi, da smo jim poklonili leto ali dve, in mi, gospodarji časa in njih, ki bi zrli vanje in se spominjali preteklosti.
Sedela sem tam, ko me je naenkrat nekdo ogovoril.

To je del mojega nikolinebodokončan romana, ki ga pišem :) Zakaj sem se spomnila nanj? Ker sem na Wikipediji zasledila članek o antiutopiji. Delček zgodbe je ravno takšen. Prikazuje razmišljanje o prihodnosti reči, ki so sedaj sedanjost. In ki bodo jutri že preteklost.
In jaz sem popolnoma takšna. Antiutopična.

Še izobraževalni del tega posta:

Antiutopija, distopija ali negativna utopija (grško δυσ: dys - zlo + τόπος: topos - mesto) je naslednica utopije, ki vnese grozo za usodo človeštva, pri tem pa ne nudi nobenega upanja.

Antiuopija ni vezana samo na literarno kvaliteto in žanrsko pripadnost, ampak tudi na širše sociološko, zgodovinsko in duhovno dojemanje, v katerem je nastajala. Razmerje med poudarjeno fikcijo in pravo resničnostjo je v antiutopiji lahko izraženo na dvoumen način: kot metafikcijska igra jezika, ki vpleta bralca v svet, ki se ne bo mogel nikoli uresničiti, ker kaže padec v nič, na drugi strani pa kot svarilo pred prihodnostjo. Slednja trditev se je zelo uveljavila, a ne drži vedno. Antiutopija opisuje družbo v imaginarnem kraju, katere glavna lastnost je povezanost totalitarne politične oblasti s škodljivim tehnološkim razvojem, s katerim bo oblast razvila vse načine represije, ki bodo posameznika spremenili do te mere, da bo le orodje v rokah oblasti. Antiutopije so zasnovane na bliskovitem tehnološkem napredku, ki pa predstavlja predvsem negativne posledice in postopno uničenje posameznika.

Že skoraj tam

Torej... 23. avgusta ne bo prav nič posebnega draga Snežinka :) No, ok. Tega pač ne morem trdit. Zakaj pa me je datum navdihnil, da sem ga uporabila v prejšnjem postu, pa ne vem. Mogoče sem jasnovidna in se bo zgodilo kaj drugačnega. Presenetljivega. Ne. Najbrž ne. Vseeno pa je, in to moraste priznati, dodatek konkretnega dne v možgane zasejal vprašanje. Učinek zagotovljen :)

Poleg tega, da pogrešamo moje pisanje naj vam povem, da pogrešamo še nekaj. Sonce. Vem, vem...čisti kliše. Ampak ne zdržim več. Potrebujem sonce, da grem ven. Da pozabim na to... uhm... recimo temu nekonvencionalno zimo, ki se mi je zgodila. Prebrala sem, da po dežju posije sonce. Ali celo nekje slišala. Mogoče mi je celo kdo to kdaj zapel. Ne bi vedela. Človek sliši vsemogoče trače :))) No, skratka. Odločila sem se, da je dežja čisto popolnoma dovolj in da bom, če kmalu ne udari skozi oblake, pričela depresirat. Res. Nič ne zmajujte z glavo. Seveda bi bilo lepo, da se mi pridružite. Vseslovenski dan depreseiranja, da pokažemo vremenu, da se z njim ne strinjamo. Pa kaj me brigajo Boinifacij, Servavij in Pankracij...še Zofka naj spakira iz kolendarja! Aaaaa.

Ok, že prav. Sem že dobro. Ne popolnoma, vendar bomo preživeli. Do sedaj smo. V službi delam nadure, da se zaposlim. In da zaslužim. In da delam. Znova aktivno vozim avto. Da telovadim. In da pridem kam. Komaj čakam na poroko brata. Da bo vse v redu. Da bom uživala. Da mine :)

Migracijsko obdobje mineva. Vračam se v ustaljene tire. Do naslednjič. Ko se spet zaljubim v življenje. Ker je. Do takrat pa bom malo mirovala. Ne morem leteti. No, vsaj poskusila še nisem. Bomo videli. Ponoči se skotalim na rob postelje in se zvalim čez. Že res, da bo let kratek. In pristanek boleč. Ampak tako bom vedela, da sem poskusila. Moja energija pač ne sme iti v nič. Če ne bom zletela...bom vsaj priletela. Na tla :)

In ker sem se spomnila pesmi Toneta Pavčka, ki mi je zelo pri srcu (Tone, pesem nekoliko manj :), naj jo delim z vami.
Nekoliko grenka, nekoliko sladka. Vseobsegajoča. Spomni nas, da lahko nekomu podarimo le šepet in nič več. In bo zadostovalo.
Vsak od nas je školjka, ki čaka roke, da jo pobere. Pssst...prisluhni ji.

Školjka si
na belem produ hrepenenja,
drobna školjka si
z neskončnim morjem v sebi.
Školjka,
s peno sle odkrivanja odhajajočih,
z vdanostjo molitve čakajočih,
s kletvijo mornarjev, besnostjo orkana,
z negotovostjo daljin in z zbranostjo pristana.
Školjka si
iz morja z morjem v sebi,
z večnim ritmom plime in oseke,
drobna školjka
s šumno igro širnega življenja.
Naj ne pojdem mimo tebe,
naj te moja roka najde,
biser,
in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.

In ker ta zadnja kitica združuje grenkobo omejenosti človeškega telesa in slutnjo, da je življenje kljub vsemu lepo, jo, dragi moji, za svoj gušt pač ponovimo.
Naj ne pojdem mimo tebe, naj te moja roka najde,
biser, in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.

Amen.

nujno dajte v opomnik

Ze skoraj 10 dni sem pridna. Ma cisto zares. No, razen v pisanju bloga. Ampak to bomo vsi preziveli. Baje (ceprav vem, da vstopate v abstinencno krizo kvalitetnega branja :).

Imejte me radi.

In to je edino obvezno opravilo vse do 23. avgusta 2010.

skovanka

Danes me je simpatični sodelavec presenetil z izrazom, da je danes "brezlunje". Taku luštno, da pač mora bit objavljeno.
Veselo brezlunje vsem. :)

Če verjamete ali ne je to že moj peti poskus pisanja. Nikakor ne vem kaj napisat. Že vidim, da se približuje migracijsko obdobje (ime, ki sem mu ga kot lastnica podarila pred mnogimi leti, ko sem uvidela za kaj pravzaprav gre) in nemir že potuhnjeno pluje po žilah. Ko doseže možgane in srce me nikar ne sprašujte kaj mi je. Nič mi ni. Le to mi je, da mi ni všeč. Zgubljam nadzor in postajam ranljiva. Shit! Upam, da čimprej mine, da bom znova realna jaz. Vmes se boste pač zadovoljili s postanimi drobtinicami nikoli začetega pisanja.