Matija

In smo rodili :)

Kako je potekalo?
Tako:
datum carskega reza je bil določen za 9.11.2016 vendar sem že v noči na soboto, 5.11.2016, čutila, da se nekaj dogaja. Ob viziti sem dežurnemu ginekologu povedala, da imam popadke. Sestre so nejeverno pripeljale CTG in me priključile nanj in...glej ga zlomka... samo stalaktiti in stalagniti na izpisku.
Razumem njihovo zaprepadenost. Konec koncev se nisem zvijala v porodnih popadkih kot večina žensk. In prav to je privedlo do tega, da mi je v naslednjih nekaj urah vprašanje "Kako pa vi čutite popadke?", zastavilo ničkoliko zdravstvenega osebja.
Naj torej (če bo komu kdaj koristilo) razložim, da osebno bolečine nisem čutila v spodnjem delu trebuha, ampak ob straneh. Hkrati s popadki pa sem čutila tudi kot bi se mi kdo vsedel na prsni koš in me pričel daviti za vrat. Ko je popadek popustil so popustili tudi ti občutki.

No, ginekolog je ugotovil, da sicer maternični vrat ni odprt, da pa bo vseeno potrebno rodit.

Najprej mi je sicer predpisal tableto, ki naj bi umirila popadke in mi razložil, da bi poskušali prestavit porod vsaj na ponedeljek, ko bo več osebja, vendar se je vse skupaj že začelo in poti nazaj ni bilo.

Ko je prišel pogledat CTG, ki so ga posneli po kosilu, sem mu rekla, da popadki sicer so, da pa niso še za rodit. Pa me pogleda, se široko nasmeje in reče "O so, so. Rodili bomo čez eno uro."

Ker so hkrati s tem stavkom sestre že začele premikat mojo posteljo do porodne sobe, nisem imela časa, da bi sploh poklicala B-ja.
Ubožček se je k meni odpravljal na obisk in ob prihodu naletel na medicinsko sestro, ki mu je rekla "Vesne ni več tukaj, je gor, v porodni. Spakirajte njene stvari in pojdite gor, pozvonite pri vratih"
Si predstavljate ta šok?
Še zjutraj sem mu zatrjevala, da se sicer nekaj dogaja, da pa ginekolog pravi, da bomo naredili carski rez v ponedeljek, če že ne v sredo. In ob 16.29 je že bil oče.

Sama sem zelo vesela, da se je vse zgodilo prej. Otrok, to sem že vedela, je bil donošen. Jaz, kot mama, pa sem bila blagoslovljena s popadki in nenačrtovanostjo dogodka, ki nas je vse razveselil. Če bi rodila v sredo vsega tega ne bi bilo.

Torej, gremo rodit.
Od doma je prišel še glavni ginekolog in zasedba je bila popolna.
V porodni sobi so me najprej obrili, in mi vstavili kateter. V žilo mi je že ure tekla infuzija, na CTG pa sem tako in tako bila abonirana.
Prišla je anesteziologinja in mi razložila, da bom imela popolno anestezijo, da mi pa morajo, zaradi kosila, izčrpati želodec z nazogastrično sondo. Informacija, ki me je najmanj od vsega razveselila. Žal mi nihče ni, najbrž zaradi tega, ker so vsi mislili, da danes ne bo dan poroda, rekel da naj ne jem kosila.
In tako se je začela kalvarija. Odpeljali so me v operacijsko dvorano, B- pa je ostal v porodni sobi. Tam so mi neuspešno poskušali vstavit sondo skozi nos, kar je zelo bolelo. Po 15. minutah poskusov in solza, ki so zaradi bolečin in refleksov tekle po mojih licih, so obupali in rekli, da mi bodo to opravili kar med anestezijo preko požiralnika. Zavedam se, da so se bali predolge anestezije, vendar se mi zdi tudi nelogično, da smo se tam mučili četrt ure, ko pa je bilo kar hitro vidno, da moj nos nima takih krivin, ki bi dopuščale vnos precej debele cevke skozenj.
Ampak ok. Za otroka sem bila pripravljena potrpeti to in še več.
Prestavili so me na operacijsko mizo in pričeli s pripravami. Anesteziologinja je rekla "Globoko vdihnite Vesna... in čez 45 minut še "Vesna, zbudite se. Končali smo. Vse je šlo v redu." Vmes pa, kakopak, zame popolna tema.
Za B-ja pa pestovanje prvorojenca.
Rekel mi je, da je že po 15. minutah slišal njegov prvi jok.
In moram priznati, da sem tudi sama potočila nekaj solz ob spoznanju, da sva starša zdravemu dečku, ki sva ga poimenovala Matija.

Matija je sicer bil precej lahek (2455 kg), vendar nič majhen (48 cm). Sedaj se pridno dojimo in stekleničkamo (ker se mora porediti mu moramo dodajati nekaj mleka) in uživamo kot tričlanska družina.
In ker se bo naš pobič kmalu zbudil in zahteval pozornost naj dodam postu le še nekaj slik.

In... ležimo

Pa smo tam. No, tu.
V bolnici.
Dobili smo vročino in sedaj smo ostali notri.
Diagnoza? Ni da ni.

Bakterije v urinu, rahli popadki, slabokrvnost.... vse v zadnjem tednu :)

Otroče pospešeno raste in povzroča mami skrbi, da ga ne pokaže svetu pred dogovorjenim datumom.

Sicer je z njim vse v redu. Sem pa za vsak slučaj dobila injekciji za razvoj otrokovih pljuč.
Zaradi vnetja sem še na antibiotikih, zaradi slabokrvnosti na tabletah,

In zdej grem malo počivat.
Ker je to moja najpomembnejša naloga vse do nadaljnjega.

Vijuganje med...

Kaj?!? Že toliko časa nisem nič napisala?!? Pa saj sem katastrofa!

Kje začeti?

Dobra novica št. 1

Odobren mi je bil novi lahek voziček. In superdruper blazina...mogoče bi bilo bolše reči superDuper :)

Dobra novica št. 2 (ki se je izkazala za Gnev št. 1 in št. 2)

Nihče ni omenjal nikakršnega doplačila za voziček ali blazino. Niti besedice.

Gnev št. 1

Ker je blazino bilo potrebno odrezat in prilagodit širini tudi prevleko sem morala doplačati 78 EUR. Ja, prav ste prebrali. V kolikor bi želeli obogatet se infiltrirajte v Invalidsko mafijo in spretno obračajte napotnice, naročila, prilagajajte pripomočke na velike in male riti, in uspeh je zagotovljen. Se mogoče sprašujete, če je blazina zlata? Ne. Ni. Izdelana je iz gumijastih tulcev, ki so podobni satovju. Odrezali pa so jo cca. 15 cm.

Gnev št. 2

Izkazalo se je, da je potrebno plačati še ročaje na vozičku in bremze, ki niso standardne. Zavedam se, da si, v kolikor si izbereš nobel dodatke, ki so namenjeni lepotičenju vozička, sam kriv, da ti računajo nadstandard. Moj voziček pa bo imel CELO ročaje, da me bo kdo lahko vozil, in bremze, ki se tako sklopijo, da se bom lahko presedla.

Res, luksuz na višku!

Cena? 167 EUR

Dobra novica št. 3

Bili smo znova na pregledu v ljubljanski porodnišnici. Začuda smo končali v 20. minutah (zadnjič je trajal podoben pregled cel dan) in z otročkom je vse v redu. Pobič je težek 1600 gramov in nam je na monitorju pomežiknil. Še vedno ne vemo kje in kako bomo rodili.

Težava št. 1

Ob odhodu iz rehabilitacijskega centra kjer se, ko sem v Ljubljani, hodim tehtat, sem padla v nezavest. V avtu sem najprej nekaj mrmrala, z odprtimi očmi padla na B-ki je zavijal iz parkirišča in mu obležala na rami. Kljub energičnemu tresenju in klofutanju se nisem prebudila. Opazil je medicinski sestri in ju poklical na pomoč.

Zavedla sem se šele, ko me je vlekel iz avta in me klical po imenu. Začudena sem gledala kaj se dogaja, medicinski sestri pa sta mi hitro dali glavo dol in noge v zrak, da se mi je izravnal pritisk. Do doma je bilo vse ok, le moj B je kar v šoku, ker ga je vse zelo prestrašilo.

Dobra novica št. 4

Zaradi Težave št. 1 sem odšla še na pregled h svoji ginekologinji in ugotovili smo, kar že sicer vemo, da mi pritisk niha. Tako zelo, da mi je v roku 8 minut (najprej mi ga je izmerila ob prihodu in potem na mizi, ko sem potarnala, da se mi zdi, da mi pada) padel na polovično raven.

Ker ni-kej-za-naredit sem se zmenila, da bom doma budno pazila na te poskoke in odšla v bolnico, če bo še kak tak dogodek. Do takrat sem doma.

Dobra novica? Z otročkom je vse v redu.

Sem pač neskrbna :)

Tako, nič novega v deželi oljk in suše.
Danes sva bila malo po nakupih, ker moreva zvišat posteljico. Žal bo to imelo stranski učinek, ki se mu strokovno, no, bolj po moje, če smo iskreni, reče "zgledala bo ku ena kocka na nogicah". Zaradi tega sem prišla na krasno, kaj krasno, briljantno zamisel, da koleščka pobarvam (mogoče še nogice, ne vem) in ustvarim občutek, da imamo pač funky posteljico :)

Ja, vem, res sem izvirna :)

Drugače je z otročkom vse lepo in prav. Žal moram 5 dni antibiotike jemat, ker imam, kljub temu, da se že utapljam v vsej vodi, ki jo popijem, vnetje mehurja. Ampak ok. Nisem nosečka, ki bi se sedaj vznemirjala ob vsaki taki novici. Pravzaprav čisto zlahka in rade volje preskočim dobronamerne nasvete vseh mamic ali nosečk, ki svetujejo literaturo, te zasipajo s knjigami in ti iz glave naštejejo najmanj 10 spletnih strani, ki jih moraš (če jih ne si najbrž neskrbna) obvezno prebrat in vedno znova prebirat.
Da veš kako boš dojila, kaj moraš jest in kaj nikakor ne sme manjkat v predalih za bodočega člana. Vam dam primer.
Dojiti je novodobna filozofija mesecev po rojstvu.
Nihče tega ne zna in obstajajo neštete knjige, ki ti povejo zakaj (ehm...zakaj že?), kako (otrok, joška.... najbrž nekje v tem radiusu) in koliko dojiti. Nočem bit zlobna ampak sama se držim zdrave logike, da mi bodo že pokazali kako, in v kolikor bo kaj narobe, tudi pokazali zakaj. Če pač ne bo možno dojiti in bom zaradi tega morala flaškat, ok, nihče ne bo umrl.

Kaj jesti.
Oziroma bolje- česa ne jesti. V šoli za starše ti povedo, da je le malo živil, ki jih kot nosečka in mamica ne bi smela jesti. Ko pa se zapleteš v pogovor z novodobnimi mamicami, pa doživijo malodane konvulzijske napade, ko jim daš vedet, da vsake toliko popiješ kak kozarec vina, pivo, da ješ tuno in da solato umivaš zgolj s tekočo vodo (ja, zadnjič je ena od bodočih mamic kar osupnila, ko ji je patronažna sestra povedala, da je voda za umivanje zelenjave in sadja dovolj, da ne potrebuje še dodatnih bogsigavedi kakšnih kemikalij, da bi jih zadovoljivo oprala).
Seveda se zavedam, da bo ob dojenju drugače. Takrat pač opazuješ kaj otročku prija in kaj mu ne leži. Ma tega se naučiš zgolj z opazovanjem svojega otroka. Ni univerzalne formule.

Kaj moraš, ampak res moraš, imeti za novega člana.
Oooo, tu se res nasmejim.
Doma bi imela lahko že 30 cm dolgo zbirko brošur, ki vsaka po svoje in vsaka drugače, našteva te reči.
Pa je nimam. Vse vržem v koš. Za dojenčka imam vse kar mi zdrava pamet pravi, da potrebujem za tistih prvih nekaj tednov. Vsega skupaj je to enih 20 reči, če izuzamemo oblačila, ki so podarjena/izposojena od moje svakinje. V ta seznam spadajo postelja, vzmetnica, odejica, posteljnina, glavniček za temenca, banjica, črpalka za mleko (to sem dobila), duda (to sem res kupila za vsak slučaj, ker vem, da bi bil B v zadregi ob izboru, če bi moral it sam po nakupih), tetra plenice (in ne, nimam jih 5000 komadov kot piše v navodilih), in še nekaj reči, ki se jih ne spomnim.
Od kozmetike za malega imam milo.
Krem nimam in nočem. V kolikor se bodo rabile vemo kje jih kupit.
In to praktično velja za vse.
Ko se bo videlo, in če bo manjkalo, bomo nakupili potem.
Do takrat pa bomo preživeli. Verjamem, da se mojemu otroku ne bo nič slabše godilo kot tistemu čigar mamica ima 3 kubične metre tetra plenic :)

Ampak kot rečeno- vsakemu svoje. Ne obsojam, zgolj komentiram.


Še še bi bilo za povedat, ampak pustimo še za kdaj drugič.

3D

Včeraj sva bila v postojni na 3D ultrazvoku. Dete je sramežljivo in nikakor ni želelo pokazati lepšega profila kot sta ta dva na sliki. No, važno pa je, da je vse v najlepšejšem redu in da smo zdravi, veliki, migajoči in srečni.
Ata pravijo, da so podobni meni in da ga bomo morda kjub temu obdržali :)))))))

Izola VS Ljubljana

Evo nas spet tu. No, reči se vrstijo.
Pred nekaj tedni sem bila v Porodnišnici v Ljubljani. tja me je, ker v Izoli nimajo toliko izkušenj z invalidnimi ženskami, napotila moja ginekologinja. Da vam ne povem kakšno razočaranje. V Ljubljani sva bila ob 8ih naročena. Prideva tja in mi vzamejo kri. Potem so naju dali čakat v eno od ordinacij, in sicer sva tam čepela do 11ih. Sledil je ultrazvok, ki sem ga pri svoji ginekologinji imela že pred dvemi tedni. Ampak ok. Razumem, da je vseeno bolj fajn imet kak pregled več, kot premalo. Od tega UZ sem si nadejala, da bo razsvetlil mojo nosečnost tudi ljubljanski ginekologinji in mi bo, ker imajo več izkušenj, kaj svetovala, se z menoj pogovorila o ...pač...čemurkoli kar se tiče te t.i. posebnosti.

(se že počutim ku en marsovec)

Ampak nič. Ob 14ih (ja, prav berete. Od 11.15 pa do 14.00 sva spet čakala) me pokliče k sebi in mi pove, da je z otročkom vse ok, kaj naj jem, pijem, naj se gibljem, ipd. Četudi sem ji že ob UZ omenila, da imam avtonomno disrefleksijo (nihanje pritiska pogojeno prav z invalidnostjo), me o tem ni čisto nič vprašala ali mi karkoli povedala. Za razliko od moje ginekologinje v Izoli, ki je poklicala mojo nevrologinjo v Ljubljani že v prvem tednu, in z njo predebatirala kako lahko to stanje vpliva na porod in o tem obvestila kolegij v Izoli. V Ljubljani, kjer naj bi imeli več izkušenj, pa nič.
Tu mi je samo napisala izvid in končala z besedami "Ja no, vseeno pa pridite spet čez 6 tednov, da vidimo kako poteka nosečnost".
Toliko o tem.
Res upam, da mi ne bo rabilo iti rodit v Ljubljano, ker sem v tem trenutku 1000x bolj zadovoljna z obravnavo in skrbjo v Izoli.
No, ampak naredili bomo kar je najboljše za otroka, vse drugo so le posti na blogu :)

Odgovor TI

No, ta je pa lepa. Tržni inšpektorat je na moj mail odprl primer, ki ga sedaj obravnava. Bravo! Recimo, da bodo kaj naredili.
Zdej grem pa kuhat brodet počasi.

30.9.2016, pripis: Na spletni strani so popravili podatke in se sedaj da celo naročiti/kupiti spalno vrečo v velikosti 70 cm. Moje mnenje je sicer, da so podatki še vedno precej netrasparentni, ampak ok, sedaj mi je vseeno saj sem spalno vrečo že kupila drugje :)

Odgovor ZPS

Zveza potrošnikov Slovenije je, kakopak, odgovorila slednje "je društvo in svetuje svojim članom, ki s plačilom članarine omogočajo izvajanje svetovanja."

Torej se vsi ostali potrošniki Slovenije lahko obrišemo pod nos.

Aja, pa mimogrede, vprašala sem jih le, če so oni pristojni za to ali kakšen drug urad.

No, sedaj sem naslovila mail na Tržni inšpektorat. Pa da vidimo :)

Zavajanje kupcev

Tukaj sem pred dnevi želela kupiti spalno vrečo za dojenčka.

Cena, ob kateri ni nikjer napisano, da je ekskluzivna za določen tip artikla, je jasno izpisana, in sicer znaša 19,92 EUR.
Ko sem jo želela naročiti se je cena za edini dve dolžini, ki sta na zalogi (90 in 110 cm), zvišala.

Kot kupcu mi je jasno, da so cene, kljub raznim popustom, različne za različne dimenzije. Zbodlo me je pa dejstvo, da to ni nikjer, ampak res nikjer, navedeno.

Podjetje sem povprašala čemu je temu tako in dobila sledeči odgovor "Vedno prikažemo najnižje cene, četudi izdelka ni mogoče naročiti oziroma kupiti. V tem primeru je cena 19,92 EUR za spalno vrečo dolžine 70cm, ki pa je ni na zalogi in je tako ni možno kupiti".

WTF?!?

Poleg vsega imajo celo med dodatnimi informacijami o izdelku izpostavljeno, da je mogoče kupiti spalno vrečo treh dimenzij (70, 90 in 110 cm).

To se, dragi moji bralci meni, pa oprostite, če se motim, zdi zavajanje kupcev.

Kot bi na spletu prodajala avto za 1000 EUR in vam, ko bi ga želeli kupiti, rekla, da je možno kupiti samo tistega za 13.000 EUR.

No, skratka... ker mi je dovolj takih gluposti sem na Zvezo potrošnikov Slovenije naslovila mail z opažanji. Sporočim če/kaj bodo odgovorili.

Anime' 2016

V soboto je bil v Izoli Anime' 2016, sejem stripov in družabnih iger.
Z B-jem sva šla malo pogledat. No ja. Glede na to, da nisem privrženec te kategorije mi je bilo vseeno zanimivo, da se ljudje oblačijo v te pravljične junake. Neka punca je zgledala kar lepo. Roza dolgi lasje, manga naličena, anoreksična (kar ni lepo, je pa to na žalost realnost za te psnemovalke).

Jaz sem se oblekla v Charlesa Xavierja. Da me ne bi vedno znova ustavljali in spraševali, če se lahko z menoj slikajo (podobnost pa to), sem si zgolj pustila svoje lase.

Presodite sami, če si nisva podobna.

REANIMACIJA BLOGA. MIT ALI REALNOST?

Dragi moji bivši, zdajšnji in novi bralci.
Spet sem tu. In spet mi je nekdo odtujil svinčnik z radirko s katerim hitreje tipkam. Vem, vem. Po štirih letih nepisanja je ta informacija zadnje kar želite vedeti. Prav zato vas o nepomembnih in pomembnih rečeh, ki so se zgodile v preteklosti ne bom seznanjala. Ali pač.
Ker vidim, da se je toliko spremenilo bom nanizala samo malo svežih (kolikor so novice lahko sveže, če se cmarijo toliko let), da boste lažje ujeli trenutek v času, ko znova začenjam pisati blog.

- nisem več v Ljubljani
- nisem več samska
- nisem več brezposelna
- imam dva nečaka
- nobenega posta nisem izbrisala (tako in tako se še ne politično udejstvujem in mi neumnosti (še) ne škodijo)
- izbrisala sem bloge, ki sem jim sledila, ker sem videla, da so umrli
- še vedno bo polno pravopisnih napak

Tako. To na najkratkejše kar se da.

Aha...sem vedela. Ja, ti, ja!
Sprašuješ me kajzavraga mi je, da se na stara leta spet odločila pisati to reč. Več je tega. Najpomembnejši razlog je ta, da sem trenutno na bolniško/porodniški odsotnosti in bom, v kolikor bodo želeli, tako lažje novičila (o.p. beseda "novičiti" pomeni podajati novice, seznanjati z novostmi) sodelavke in sodelavce.
Drugi je ta, da se trudim že kar nekaj časa, da bi kaj pametnega napisala o tetraplegiji in nosečnosti. Na spletu je namreč izredno malo slovenskih člankov o tem in menim, da bi bilo dobro, da ženske kaj napišemo o tem. Morda komu pomagamo. Blog seveda ni namenjen temu, da vam pišem o hemoglobinu v krvi ali urinskih preiskavah, me pa bo, vsaj upam, spodbudil, da napišem kaj o temi nosečnost pri invalidnih ženskah in nekoč to kje objavim.

In seveda (Vesna je spet skromna) vem, da me nihče ni pozabil in boste tudi vi, dragi "stari" bralci bloga, zvesto sledili novicam.
V kolikor želite poste komentirat je spodaj gumb komentiraj.
Pa lep dan vsem.
Vaša Vesna the G

Sobotno

VesnaS se je odočila, da bo z nami delila svoje potežkoče (upam, da jih bo čim manj) in veselja ob zidanju hiške.
Zato sem morala po skorajda sto letih znova pokukati v hieroglife mojega bloga in dodati povezavo na novo branje. Verjamem, da boste tudi samo z veseljem pogledali na njene strani.

In ker že pišem bom izkoristila priložnost, da še kaj dodam iz svojega življenja.
V zadnjem letu kar ne pišem redno se mi je zgodilo precej na osebnem področju ma to ni da bi pisali na blog.
Drugače pa nič novega pravzaprav.
Uživam življenje.

In da bo tudi vam danes zaigral nasmešek na licih še en vic, ki to ni:

Moški ujame zlato ribico (ki takointako ni zlata, ker bi jo vsak pameten prodal na Borzi namesto, da jo vedno znova vrača v morje kjer se pojavlja v vicih :)) in ta mu reče (kar takointako že vsak ve ampak je zaradi korektnosti to potrebno napisati)
“Če me izpustiš ti izpolnim eno željo” (vem, ponavadi so tri ma je recesija tudi na tem trgu)
In moški reče: “Naredi most iz Evrope v Ameriko.”
Riba pa: “Ma kaj si zmešan?!? (najbrž je bila primorka) Ma ti sploh ves koliko bi bil ta most dolg?!? To ni mogoče! Zaželi si kaj drugega.”
Moški malo premišljuje in reče: “Razloži mi ženske možgane.”
Riba pa: “Koliko luči naj bo na mostu?”

Moj nečak Maj

... je danes dobil prvi zob.

Nič takega ne?

Šele v ponedeljek bo star tri mesece.

Toliko o tem :)

Ha, dobra.

Odlična uprizoritev besedila.
Tako preprosto in tako učinkovito.

Pablo Neruda: POČASI UMIRA

Počasi umira, kdor postane suženj navad,

ki si vsak dan postavlja iste omejitve,

kdor ne zamenja rutine,

kdor si ne upa zamenjati barv,

kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi

in njihovimi močnimi emocijami,

zaradi katerih se zasvetijo oči

in znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,

ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,

kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,

kdor ne sledi svojim sanjam,

kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju

ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,

kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,

kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,

kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo

ali nad neprestanim dežjem…

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,

kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,

kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…

Ne dovoli si počasnega umiranja!

Tvegaj in uresniči želje še danes!

Živi za danes!

Življenjska kvalifikacija

TETA SEM!!!!!

In ker se moram sedaj resno posvetit novi življenjski vlogi mi dovolite, da zaključim post in grem razmišljat kako bom fantiča:
- učila lumparije
- se z njim valjala po tleh
- z njim izdelovala čudne reči
- risala traktorje
- se z njim borila z zmaji
- rabutala češnje
...in še mnogo zelo pomembnih in poučnih reči :)

Blog o ...

Ne vem kakšno tetovažo imaš na nogi. Vem pa, da imaš na desni roki črn palec. Ne vem kakšen avto imaš. Vem pa da si jih z njim veliko zapeljal. Tako in drugače. Mimika in telo izpričujeta nemir. Oči usmerjaš stran, ker lažje nadzoruješ tok pogovora. Ne rabi se delat pametnega. Jaz nimam energije, da bi tekmovala s teboj dragi V. Poleg tega si me »osvojil« že z vprašanjem »Se presedem jaz ali ti?«

Čakajoč v kavarni, tebe neznanca, sem razmišljala zakaj je v trgovini toliko ljudi. Zazvoni telefon. Ti.
Vprašaš kje sem.
»Tukaj« odgovorim: »Sem že na dogovorjeni točki«
Ne vem kako izgledaš, ti pa me poznaš po fotografiji. Koneckoncev ni veliko verjetnosti, da bi me zgrešil :) Verjetno si pogledal po prostoru, me videl in spregovoril v telefon:»Se presedem jaz ali ti?« po petih sekundah tišine.

Mislim si, da kako zavraga naj vem kje sediš, če ne vem kako izgledaš.

Odgovorim: »Odvisno kje si.«

Vstaneš in pomahaš.

Odidem h tvoji mizi.

V pol ure se v mojem imenu odločiš kakšni filmi so mi všeč, koliko sem lačna in da sem neposredna. Čeprav potrjevanje slednjega že meji na cinizem se sama sebi zdim resnično neobremenjena.

Hvala ti, da sem se smela odločiti vsaj za okus sladoleda :)

Gledam skravžljane lase in te pustim, da vodiš igro. Komu mar. Ne bom vlagala moči v delanje vtisa. Vse preveč sem namreč zbombardirana s tem sranjem. Vseeno mi je kaj mi govoriš dokler ne prestopiš meje mojih želja. Nekoliko me vznejevolji dejstvo, da si me opredelil kot nekaj vodljivega. Kakšen se zdiš meni ti? Nemiren in plah hkrati. Se sedaj smejiš? Naučila sem se, da je prvi vtis vse prepogosto ad hoc oznaka, ki ne drži.

Vodljiva sem dokler si to želim jaz.
Plah boš dokler ne preveriš mojega razmišljanja in delovanja na svojih testih. Seveda govorim o skriti plahosti. Nikakor si ne bi drznil zaključiti igre, ki jo imava, in utihniti. Govoriš in govoriš. Jeziš me in hkrati zabavaš.

Naslednji test- kino.

V svojem ženskem življenju sem se naučila, da je to izredno občutljiva tema. Skorajda kot glasba in avti. Še sreča, da sem vsaj v temi filmov bližje moškemu polu. Avti me zanimajo zgolj z uporabnega vidika, pri glasbi pa jih skorajda ni na svetu mlajših od 50 let s katerimi delim enak okus. Zato izberem akcijo z elementi znanstvene fantastike. 100% uspeh. Klišejsko. Uživam.

Nekajkrat prestopim nevidno mejo intimnega pasu, ki definira odnose med ljudmi. Tako, na hitro ti nekaj zašepetam na uho. Da vidim odziv.
Seveda te ne pogledam.
Lahko pa bi stavila, da si se za hipec zmedel...in znova govoriš :)

Odpusti mi literarno svobodo. In ne demantiraj ničesar.
Koneckoncev sva neznanca, ki si delita le "okus bližine", ki sva si ga ustvarila tistega sobotnega popoldneva.

Moja teta G

... me vsakič, ko pride na obisk, vpraša sledeče: "Ma ti si shujšala ne V?"

Zelo sem zaskrbljena za svojo teto, ker se mi zdi, da ji peša vid.
Predvčerajšnjim je namreč pozabila na to epsko vprašanje.

:)))

Ok, priznam- verjetno bo bolje da malce omejim kruh v prehrani.

zdej bi mi lih pasalo zadet na lotu

Intereuropa si zeli horizontalno povezovanje (naslov clanka na 24ur.com).

Eh ja... meni bi tudi prijalo horizontalno povezovanje s kaksnim vodilnim od Intereurope. Ali pa vsaj z njegovo denarnico.:)

Ma vseeno imam dobre novice: spisek mojih stroskov povezanih s stanovanjem se ne veca. Ok, lahko bi se manjsal, ma je ze to dobro, da ga ne zalivam z novimi zeljami in tako stagnira.

In ker svoje pisateljske sposobnosti usmerjam v drugacne medije je blog osiromasen za kakrsenkoli clanek. Tako je to.

"Človek je nesrečen, ker ne ve, da je srečen. Samo to je." Fjodor Mihajlovič Dostojevski

Zdela se mi je tako posrečena, da sem jo enostavno morala prilepit na svoj besedilno osiromašen zid. Zahvaljujem se Fjodoru, da je strnil v ta stavek tisto, kar moraliziram drugim a ne znam sama živet.

Še veliko let mi je potrebno bit na svet, da se sploh naučim živet. Tako. Ta je moja.

Novoletna čestitka

Želim vam, da bi si nikoli ne želeli biti nekdo drug.
Imaš namreč najpomembnejšo vlogo na tem svetu- to da si.

Pišem nič, ker sem v dobri družbi in mi popolnoma nič ne manjka. Upam pa, da se imaste skrajnistično lepo.

Drobni cukri življenja

Ne morem mimo tega videa, da ne bi napisala nekaj, kar me vedno znova pritegne...poleg pesmi :)

Nekje na sredini tega nastopa kamera pokaže voditelja, ki očarano, z neskrito prevzetostjo gleda nastopajočo Marizo.
Nimam pojma o čem je oddaja, ne kakšno vlogo in dolžnost ima voditelj v njej, ampak tole tu...uu-huu... če bi me en samcat človek v življenju pogledal takole kot on gleda njo...uu-huu... že zardevam :)

Videti je kot da je tudi snemalec zaznal trenutek, ki najbrž ni standarden, da posname voditelja v neki novi, drugačni drži, saj se v tem snemalnem kotu zadrži nekaj trenutkov več kot bi bilo potrebno za zgolj razbiti sekvenco snemanja pesmi.

Energija, ki jo voditelj nikakor ne more skriti pred kamero, je tako močna, da je snemanje v neki točki popolnoma preusmerjeno nanj in so uporabljene različne perspektive, da jo poudarijo.

Lepa pesem z lepim okvirjem, uživajte :)

Tri novice

To je bila terapija. Popolnoma brezplačno sem vas ozdravila nestrpnosti.
Vsakič, ko ste namreč kliknili pasico za pogledat moj blog ste nezavedno vztrepetali ob misli, da bo tukaj kaj novega (ok, ok, malce preveč pretenciozno, priznam :). Pa ni bilo. Zato so vaši možgani zadnje čase v milisekundi prepoznali že neštetokrat videno in rekli "Ok, še vedno to." in niste več vztrepetovalno vztrepetavali.

Zato pa imam sedaj za vas tri novice.
Prva je, da sem ta teden na bolniški.
Novica nima nikakršne vsebinske vrednosti kot take, ampak spomnite se da vam, če s takimi novicami niste zadovoljni, čisto komot dam znova ta star post za prebirat še naslednja dva meseca :)))
Druga je, da sem se preselila na svoje. Jeeee.
Do popolne opreme mi manjka še kar nekaj reči, pa kaj ko mi dajo plačo samo 1x na mesec. Čist mim vam pravim! Ljudje, in še najmanj šefi, nimajo nobenega posluha za stisko tistih, ki rabijo še enih npr. 5.000 EUR za opremo stanovanja. No, ma naj jim bo. Bomo pač migrirali od plače do plače :)
Skratka že dva tedna spim (sedaj zaradi bolezni nekoliko manj) v svojem kraljestvu, ki je sestavljeno iz treh prostorov- spalnice, kuhinje z dnevno in kopalnice.
Tako, da lahko sedaj uradno vabim na kavice in čaje. Seveda prej pokličite, da lahko dvojno zaklenem :)))

NajboljPomebnejša in ohinsploh novica pa je sledeča:
TETA BOM!!!
Moj/a nečak/inja je že 7cm velik/a in ima lep nos. Ne vem, če bo mutiral v takega grškega kot ga imava z bratom, ampak za enkrat je še manjši od obraza (tako moj, kot od mojega brata kot tudi od bitjeca na ultrazvočnem posnetku :).
Vse je v redu in maja naslednje leto (zakaj sem to napisala ne vem...takointako je prvi mesec maj, ki je sploh lahko v razdobju devetih nosečniških mesecev v naslednjem letu) bom uradno teta. In varuška.
Snežinka vidiš- to bo premiera, da dobim certifikat in bom lahko varuška pri tebi :)

In veste kaj... v dveh tednih se je že nabralo nekaj reči, ki jih morm pospravit. Zatorej mi oprostite, grem.

Juhu, tukaj ni vsiljenega bloga!

Služba

Ko sem v službi prosila za pomoč pri selitvi škatle na nov oddelek (reorganizacija in optimizacija poslovanja pravijo sedaj temu) in obljubila v zameno eno kavico mi je sodelavka odgovorila sledeče:

"Kadar boš hotela... za kavico s tabo vse..... no... veliko....no.... nekaj.... "

Hi hi.

Ti niti ne veš,...

da boš omenjen v blogu, neznanec z vlaka.

Gledam skozi okno in vesela sem, da živim. Narava, ki brzi mimo oken, mi daje občutek svobode. Ne morem si kaj, da se ne bi nasmihala mislim.
In takrat ga zagledam. Pravzaprav jo zagledam. Njegovo glavo namreč. Moli jo izven sedeža in prizor je podoben nadrealistični sliki gosenice s kvadratnimi členki, ki ima na sredini telesa bradavico. Ta je njegova glava. Čisto nič podobna nečemu tako grdemu kot bi bila bradavica na goseničinem telesu, vseeno pa je izzivalno postavljena v prostor kjer ne bi smela biti. Po vseh pravilih ne.
Morala bi biti v normalni pozi prilepljena na telo, ki potuje v drugi kraj.

Pogledam ga v oči in zadržim pogled več kot bi bilo potrebno. Začuti, da sem ga videla, a ne umakne pogleda. Niti jaz ga ne. Dopustila sva si tri metre izzivanja. Nasmehne se. Vrnem mu nasmeh.

Vožnja je lepa in skoraj nič ni zamude. Všeč mi je da je dan še svetal in lahko gledam svoj zid, kraško planoto in vasice, ki skrivajo osebe na oknih.

Znova se pogledava in tokrat si dovolim več. Obliznem si ustnice in mu pomežiknem. Ker smem. Ker sem si privoščila.
Seveda sprejme igro in pomaha.

Gledava se in ne rečeva nič. Okoli naju najstniki in uslužbenci železnice. Mamice in otroci. Starejša ženska z vrečko od Špara in sprevodnica, ki ima namesto službene obutve na nogah črne balerinke.
In midva. Tujca na vlaku. Že skoraj znanca v mikroprostoru treh metrov.

Vožnja polna te igre se približuje koncu. Vrata se odpro in brez besed, tokrat niti pogleda, greva drug mimo drugega.

Podarila sva si dve uri in pol skrivnostnosti. Domišljijske verjetnosti, da bi se lahko spoznala. Nisva se in nikoli se ne bova.

Hvala za to darilo lepi neznanec. Lepo potuj in ovekoveči me v svoji glavi, ki se ne drži pravil prostora, vsaj še kakšen dan.

Ti si napisan kar tukaj.

Videno po tv, videno čisto zares

Nekateri imajo Eifflov stolp, drugi Kip svobode, spet tretji imajo Kitajski zid... No, da ne bi naša mala obala preveč zaostajala za temi znamenitostmi se je nek pametnjakovič odločil, da nam bo za nekaj časa posodil svojo lepo belo jahto.

Tako se to vidi od nas :)



In še ena malo bližje

Shake, shake Vesna

Že dolgo vam nisem ponudila nobene pesmi. Jaz ob tej pospravljam (no ok, bom odkrita, vsaj poskušam to početi :)

Ali res sovražim nakupovanje?

Roke je stegnil nad glavo in pričel raztegovati in kazati ogrodje kuhinjske nape pritrjene na zid.
Majica mu je zdrsnila navzgor po lepem hrbtu in izpod hlač se je očem razkril rob njegovih spodnjic.
Bordo rdečih.

Grrr...

Kupila sem kuhinjsko napo :)