Malo o bloganju

Ko se noč spusti in v mlaki zareglja...uhm...ne. To je zgodba o palčku Smuku. Nisem hotela tega napisat :) Pač. Nekako je potrebno začeti. In če blogerju ne pade na pamet kako bi to izvedel, začne takole. Z nočjo. Ko se porajajo misli in nove teze. Ponoči ljudje rešujemo svet. Najprej rešujemo osebne težave, ki pa jih pogovorno nikoli ne rešimo. Ja kaj bi pa počeli naslednji večer, če bi bilo vse "rose e fiori", kot rečejo Italijani? Torej. In potem smo tu ljudje brez skrbi ;) Ki ponoči rešujemo svet in razvijamo nove teze. Ker se ne spomnim točnega začetka zgodbe o palčku Smuku, in predvsem predvidevam, da vam zmorem ponuditi boljše scenarije, vam bom raje povedala svoje miselne zablode:)
Najprej sem vam le želela napisati nekaj o svojem razmišljanju. Ko pa sem šla na blog od Mayhema in od tam na povezave si.blogs...no ja. Vedno znova sem odpirala bloge, ki niso zgolj besedičenje. Navdušeno sem brala poglabljanja v specifične vsebine ali zgolj kratke inserte o splošnih doživljajih. In morem vam povedat. Razsežnosti bloganja nihče od nas ne dojema prav. Ne vem no. To sukanje besed, ki se mu posvečajo izkušenejši (in predvsem zrelejši) blogerji je pisanje pravcatih kolumn. Kolumn, ki se jih ne bi sramoval nobeden časopis na slovenski sceni.
In tako sem prišla v precep... Za koga pisati blog? Ne recite mi, da zase. Ker ni blogerja, ki bi to počel. So le dnevi, ko se počutimo bolj osebne, morda bolj jezne, in si dovolimo, da napišemo kaj, kar res ni namenjeno nikomur. Napišemo, da "damo ven". Da shranimo za prihodnost. Čeprav bi to še preprosteje naredili s tem, da nič ne napišemo. Pač. Obdržati v mislih. Kot 99% podatkov, ki jih vsakodnevno shranjujemo in zvečer premlevamo. No, to osebno včasih vseeno napišemo. Večino blogov pa pišemo za svoje bralce. Zato ker nam je fajn in fino in lepo, ko vidimo da nas ljudje berejo. In takrat se zgodi dvoje; prvič, stvar tako poosebimo, da nas lahko berejo le tisti, ki nas poznajo. Drugič, spustimo se v bizarno bitko kako bit profesionalnejši v pisanju reči, ki naj bi zanimale vsakogar. To pa je največkrat le blamaža o tem, da zgolj izgledamo bolj razgledani v bistvu pa nas nobena težava, izuzevši svoje, ne zanima ravno preveč. Ustvarjamo in ohranjamo imidž osebe, ki natanko ve kaj je narobe npr. v naših vladah, z našimi davki in mediji.
V urbanem okolju, in blogi to so, delujemo samozavestni in neomajni. Na drugi strani pa nam ta lepi gumb, ki ima kratico DEL omogoči, da prebiramo in popravljamo svoje poste vedno znova in znova v upanju, da ne naredimo kake kraljevske napake pri uporabi dvojine. Pri vsebini pa tako in tako dobro vemo, da je najboljši recept to, da se držimo prakse "Zafilozofiraj najbolj preprosto stvar in brali te bodo le tisti, v katerih očeh boš junak".
Trenutno tudi jaz počnem to. Pa ne samo to. Še dvakrat bom prebrala svoje pisanje in si, če ne drugega, ponovila besedo izuzevši :) Se odločala med tem ali spada v kontekst in šele nato potrdila oddajo posta. No, taki posti so me danes fascinirali. Seveda se mi je zdel prisrčen tudi post štirinajstletnice, ki opisuje svoje jutranje boje za vstop v kopalnico. Ampak, kot rečeno. Punca (še) nima imidža :)
Ha... zanimivo. Pravzaprav je to moje pisarjenje želelo dospeti do sem. Do točke, ko se odločam kako bom pisala (kar mi je že zdavnaj jasno). Kako bom dojemala svoj blog. Morda bom res kdaj dodala svoj blog na listo v si.blog. Nekaj pa vem. Četudi so moji posti kdaj zafilozofirani in ne vodijo v nobeno smer...jih pišem za vas. Za nikogar drugega. Za tiste, ki me osebno poznate in tiste, ki potrpežljivo pišete komentarje na moje bloge, ki so za vas le v kontekstu "14.letnica prišla prva do kopalnice" :) Je s tem kaj narobe? Menim da ne.
Ker pa pravzaprav to ni bil post, ki sem ga želela napisati, ko sem začenjala s palčkom Smukom...no, ta bo prišel na vrsto kdaj drugič. Naj vam bo za danes dovolj ta. In to, da mi je vseeno kako osebni, profesionalni ali resni so blogi, da le v njih začutim delček vas. Brez fasade "biti zanimiv". Tako ali drugače.