Namenjeno vesoljcem

Kot sem namignila v komentarju bom malce napisala o vprašanju pomoči.

Če želim temo dodobra pojasniti se moram vrniti na konec osnovnošolskih dni. Takrat sem se namreč odločala o Srednji šoli in zaradi prilagojenosti izbrala Srednjo šolo Rudolfa Maistra v Kamniku. To šolo sem obiskovala 5 let in bila vedno med hodečimi sošolci. Tudi OŠ sem dokončala v domačem kraju, kar je pomenilo, da pravega stika z invalidnimi osebami nisem imela. Najbrž se sliši čudno; vesoljka, ki se pravzaprav nima za vesoljko. Ampak tako je bilo. To varno okolje, ki mi ni nudilo širokega kroga takih znanstev, je bilo moj svet. Z odločitvijo odhoda v Kamnik pa sem morala sprejeti tudi dejstvo, da bom poslej bivala v Zavodu. Med invalidi. Grozno. Žalostno.
Spomnim se, ko sem kot 14. letna punca prišla vanj. Misel, ki mi je švigala po glavi je bla zgolj ena "Tu so sami invalidi. Jaz med njimi ne morem živeti. Jaz nisem takšna. Prosim, vzemite me domov!". Pa me niso.
In vedno jim bom hvaležna za to.

Kontroverzno? Za zunanje opazovalce morda. Zame nikakor. Zavod me je naučil mnogo. S svojim specifičnim delovanjem me je naučil samostojnega življenja, mišljenja in predvsem me odvil iz kosma vate, ki ga starši ovijejo okoli svojega otroka. Naučil me je, da moram reči povedati ne glede na posledice, saj bom le tako lahko dosegla česar si želim.
Res, v tej ustanovi sem preplezala prvo oviro, ki jo nekateri preplezajo šele pri svoji odselitvi od doma, nekateri pa šele pri poroki.
Naučil me je pa še nekaj. Naučil me je, da nikoli in nikdar ne sodim nekoga po tem, da je "drugačen". Ker sem to tudi sama. In četudi si vedno znova ponavljam, da nisem... se slej ko prej pojavi stopnica, pokvarjeno dvigalo, avtobusna rampa, ljudje "brez možganov", ki me na to spomnijo. Morda se s časom ta meja med hodečimi in nami tako zabriše, da je osebno ne opaziš več. Pa je tukaj. In vedno bo. Nočem, da bi to zvenelo kot razmerje "mi-oni", ampak ne morem se strinjati z znanci, ki odkrito ali prikrito obsojajo moje prijatelje, ki so invalidi. Češ, hvala Bogu se meni z njimi ne rabi družit, jaz imam zdrave prijatelje. Morda to ni sodba? O seveda je. Kakor sem jaz sodila takrat, tako vi sodite sedaj
In če bi stvar obrnili, ali bi morda tvoji hodeči prijatelji ne rekli lahko isto o tebi? (kar, roko na srce, velikokrat osebe tudi naredijo). Ne bom se družil s tabo, ker si invalid. Ne "pašeš" v moj svet. Nepotreben si. Balast. Ker pač imam veliko drugih prijateljev in ne potrebujem še tebe.
To, dragi moji, je diskriminacija. In na žalost je še trdneje ukoreninjena v mišljenje vesoljcev kot ostalih. Ker ja, jaz imam veliko invalidnih prijateljev. In prav na vsakega sem ponosna.
In če mislite, da se družim z njimi ker so invalidni tako kot jaz, je to velika napaka. Z njimi se družim, ker so moji prijatelji. Lahko bi imeli črno polt, zelene lase ali bili umsko prizadeti. In zgolj slednje bi spet izzvenelo čudno, drugačno. Kot bi veljalo neko splošno mnenje "Če si invalidna oseba je še najbolj prav, da imaš neinvalidne prijatelje".
Res je, da je našo življenjsko pot združilo dejstvo, da smo vesoljci. Ampak jaz sem tej poti hvaležna (seveda ne zaradi tega, ker bi privoščila komurkoli izvenzemljanskost :). In vesela, da so se nam poti prepletle.
Žalostno. Kot bi Bambina ali Žoržika ali Daisy bile slabše, ker so vesoljke. Bi bile drugačne, če bi hodile? Nedvomno. Bile bi višje, brisale bi lahko prah tudi z visokih omar in se lažje odločale o rečeh, ki se zdijo večini samoumnevne. Obleči krilo?- Ne, me bo zeblo v noge. Iti h frizerju? Preveri če je dostopen. Speči biskvit? Boljše da ne, ker ne morem vzeti pladnja iz peči. Imeti otroke? Ljubiti in predvsem- biti ljubljen? Morda, vendar z neprijetnim občutkom, ki se vedno znova poraja, da bo partnerjevo življenje povsem drugačno kot če bi zaživel z hodečo osebo.
Torej.... Nedvomno bi te punce bile drugačne. Ampak ne v svojem bistvu. Ne v dobroti, ki jih preveva. Ne v mišljenju, ki se iskri. In če bi jih take pot zanesla preko moje poti bi znova postale prijateljice.
...in takrat bi bilo, za nekatere, to drugače. Zame pač ne.

Zatorej dovolite, da sklenem svoje besedovanje z željo, da spodimo iz naših misli predsodke, katerih tarča smo tudi sami.
Da, drugačna sem.
- če stavba ni dostopna ne morem vanjo
- če avtobusna rampa ne deluje moram peš
- če komuniciram z ljudmi, ki "nimajo možganov", jim reč razložim ponovno...bolj počasi :)
In to so reči, ki jih nikoli ne bom mogla spremeniti.

In pravzaprav sem drugačna tudi v mišljenju. Za kar je potrebno zgolj dejstvo, da ga imaš. Jaz ga imam tudi o tej temi.

Za naslednjo, torej tisto o pomoči, ki je ob pisanju kar ušla...pa ga bom podrezala naslednjič :)