Post, ki naj bi ga ne bilo

Šepati. Ne, ne šepetati ampak šepati. Saj veste. Ko optimistično obujete nove čevlje za zmenek in vam naredijo žulj. Bolje rečeno- sami si ga naredite. Ali ko nerodno stopite in si poškodujete gleženj. In še kar nekaj vzrokov je za šepanje. Ne bi prav vedela slovenske besede. Morda nesimetrično hoditi? Mah. Koneckoncev je vseeno. No, danes šepam. Res. Nikar tako ne glej. Megafantastično. Počila mi je desna sprednja guma. Fuč. Če dobro pisluhnem slišim kako ji uhaja življenjski zrak. Pssss. Življenje beži iz nje. No da. Ker sem ravno odhajala h maši sem zanjo darovala zadušnico. Za vsak slučaj. Ne privščim ji odhoda v pekel. Ker sem mu trenutno sama blizu. Ja kako pa moja velecenjena guma misli, da je bila ideja, da mi poči v nedeljo zjutraj, dobra?!? Res. Slaba šala vam povem. Ampak tako je. Ni kej. Ljubljanske ulice so prepolne glaževn (steklovine) in ni ga kolesa ali vozička, ki bi bil imun nanje. In zgodilo se je tudi meni. Danes. Zato imam sedaj, ko sem enkrat za spremembo vesela, da računalnik brni glasneje kot pssssss moje gume, veliko časa da pišem ta blog. Parkirana pri mizi rešujem težavo. Trenutek obupa je že zdavnaj mimo. Vse bo v redu in krizni plan je že določen. Serviser je sms-ovsko obveščen, da naj zjutraj pričakuje moj klic. Če ne bo mogel priti v Ljubljano imam že obveščena dva možna prevoza, ki me bosta odpeljala v Trzin. ASAP. Edina težava lahko nastane pri času, ki ga potrebujejo za zamenjavo in, BogNeDaj, da nimajo rezervnih gum.
No in sedaj sem tukaj in zanalašč pijem čaj in jem filane rogljičke. Uhm, nimajo napisanih kalorij gor. Tudi prav. Ko jih šljivi. Mojemu 200 kilskemu vozeku bom dodala še nekaj dek. Da se prej sprazni guma. Ker se je pač tako namenila. V nedeljo zjutraj. Brez vprašat.
Zraven poslušam narodnozabavno glasbo. Še dobro, da nimam nič za postorit. Sem včeraj pohitela, ker sta se Snežinka in Bogdan najavila na obisk. Vidiš Bogdan…če bi bil včeraj altruist bi pojedel vse rogljičke in sedaj ne bi imela še tri za pospravit. Tiste kjer gor ne piše kalorij. Verjetno zato, da imaš čistejšo vest. Ampak jaz nočem imet čistejše vesti. Zato sem se odločila, da jim določim sama kalorije. Vsak ima 1000kcal. To pomeni, da zdej tri dni ne smem jest. Prav mi bodi. Še guma se je odločila za smrt. Jasno je povedala, da sem težka in da nikakor ne misli voziti čez glaževno brez posledic. O ne. Odmisli Vesna. Od sedaj naprej boš gledala v tla. Nič več smehljnja luštnim fantom. Nope. Vse kar boš morebiti opazila bodo njihovi čevlji. Zelo obetavno da.
In kaj bom še danes počela poleg NePremakniSeNikamor iz stanovanja? Uhm, da vidimo. Imam kar nekaj variant. Lahko gledam televizijo (bljeak), berem in poslušam radio (bolje). Podkategoriji tega sta knjigi Ana Karenina in Shakespearjeve Poezije. Vmes si skuham kosilo... tisto o trodnevnem postu je bila seveda šala. Dvomim, da ima vsak rogljiček 1000kcal. Če pa že, pa mi dol visi. Hedonizem is the word. :)
Potem bi še lahko...(Vesna poje zadnji 1000kalorijski rogljiček) se debelila in razmišljala, da jutri pač ne morem v službo. Njah, niti ne tako veselo dejstvo, če rabiš denar. Ampak bomo preživeli. Bolniška zaradi vozička. Razumno. Če crkne ali poči guma je to podobno gripi ali zvinu gležnja. Ostaneš pač doma. Šepaje (u zanimiva beseda) preživiš dan in pišeš, nikomur v uteho, dolge poste.
Ki ne vedo kdaj bodo objavljeni. Morda jutri. Ko bom malce težja. Z novo, svežo gumo želnjo dolgega življenja. In pogledom usmerjenim v vaše čevlje.
In Vesna odpssss-a do knjige.