Fižolof

Imam občutek, da sem za pisanje bolj pridna takrat, ko nimam časa ...čisto kontra:) No, da. Sem premišljevala...

Čak to pustimo za kasneje. Najprej naj malo napišem novice namesto potice:

Prosti čas:
včeraj sem bila v Bukovščici na Oratoriju. Med animatorji je namreč tudi Neža in, ker pozna moje veliiike pedagoške sposobnosti (mi je uspelo umirit dva od 30. otrok:), me je povabila zraven. Tako sem postala animator (jeee, moram priznat, da sem si vso reč predstavljala veliko bolj zakomplicirano kot dejansko je), znam himno, imam badge in z lahkoto rečem, da se bom še kdaj ponudila za take aktivnosti.

Služba:
Bila na dveh neformalno-formalnih sestankih. Občutek... ga ni. Nimam ideje kdo, ali če sploh, je zainteresiran, da me sprejme v službo. Recimo, da smo 70% "točk, ki so obvezne pri vsakem razgovoru" opravili, vseeno pa je vse tako megleno, da bom pravzaprav presenečena, če bom dejansko sprejeta. O tem kaj in kje naj bi delala vam povem, če se stvar premakne v katerokoli smer.

Stanovanje:
Zadnja novica- šušlja se, da dobimo ključe konec septembra. Moram pretuhtat, če je potrebno kaj postoriti pred tem rokom ampak mislim da ne. Prepričana sem, da mi ne bo potrebno spakirat na vrat na nos (recimo) in da bom imela čas, da se posvetim birokraciji in šele nato kufranju.

Načrti:
Danes domov. V ponedeljek nazaj.

In sedaj k premišljevanju. Premišljevala sem, da si ljudje vedno (no, tako zgolj rečeno) poiščemo ideal, ki pravzaprav sploh ni daleč od naše osebnosti. Recimo, da se nam zdi, da bi lahko bili boljši. No, takrat ne pomislimo na neoporečno in deviško osebo, ampak najdemo nekoga za katerega velja "tako dober/a bi želela biti tudi jaz", in v naslednjem miselnem toku potenciramo lastnosti, ki jih ta oseba ima. Keč pa je sledeči. Osebno se ne oziramo za to osebo, ker bi bila toliko boljša od nas, prav nasprotno. Njo/njega smo določili za naš apiks zaradi tega, ker poznamo njene/njegove slabosti. In pri njih se napajamo, da zameglimo dejanski načrt, ki smo si ga zadali t.j. postati boljši. In res. Lahko postanemo boljši.
Ampak...ali lahko postanemo najboljši (ne v tekmovalnem smislu)? Dokler ne sprejmemo izziva v celoti, ne. Nikakor ne bomo zrasli v boljšo osebo, če bomo uteho iskali v napakah, ki so sicer človeške, tako značilnih za nas same.
Nikar se ne tolažimo, da je najboljše oseba nekdo, ki počne vse prav vendar npr. še malo opravlja za povrh. Ne, taka oseba smo mi sami. Lahko smo sicer slabši, vendar nas ta izbira najlažje poti dela še slabše.
Menim, da bi si za osebne odločitve naše rasti morali izbirati osebe, ki resnično nimajo naših napak. Seveda imajo druge, nimajo pa zidu za katerega bi se lahko skrili, ko spet zapademo v naše slabosti. Če poenostavim (uau, kaj takega Vesna:). Recimo, da se dobro počutim, ko se ob kafetu najdem z nekom in malo opravljam. Na drugi strani pa poznam osebo, ki je res dobrega srca (pomaga, je aktivna, ne obsoja, presoja, itd.itd.), se pa ob kafetu (spet?...mogoče pa je trik v kavi? ;) poda v opravljive vode. Ta oseba naj bi mi ne bila vzor. Vzor bi mi morala biti oseba, ki ima stroga načela glede tega, da se opravlja pač ne. Ker smo si različni in nikoli ne moremo vedeti v kakšno situacijo je nekdo postavljen. Četudi ima "ta prava" oseba druge napake (npr. ne potrudi se, da bi pomagala komurkoli izven sebe), jih od nje ne bomo privzeli. Po drugi strani pa bomo (morda) začutili, da lahko živimo tudi brez "malih radosti opravljanja" :)

No, to je zgolj misel, ki me je spreletela med Neubergerjevo in Štihovo ulico. Ne vem kaj je delala tam in zakaj je čakala v zasedi prav mene. Sedaj sem jo delila z vami. Vem pa recimo tole. Četudi pišem, se vznemirjam, premlevam sledeče besede ne bom naredila veliko, da bi jih udejanjila v praksi. Ker... je to sploh smisel tega? Pomoje ni. Fajn je, da se zavedam tega, da bi bila lahko boljša. In fajn je, da na to mislim. In fajn je, da se gibljem v tej smeri. Ni pa fajn, da bi spremenila moje vrednote zaradi občutka, da sem slaba. Ker nisem.
Sem samo fižolof. Tisti črn z belo piko :)