Malo (z)mešano

Tako. Rojstni dan je za mano. Žal ga nisem občutila kot kakšen poseben dan, pa sem si tega res želela. No, naslednje leto morda. Mislim... sem prepasivna, da bi si kej posebnega umislila. Kaj pa vem... lahko bi vsaj zvečer odšla malo v življenje in si zadala, da ne pridem domov do jutra. Je že tako. Ko sem doma mi pravzaprav ni do tega, ker nimam družbe, da bi vas vsaj poskusila zvabiti na pijačo. No, pa ste bili itak vsi zasedeni. Nič. Enkrat drugič... mogoče bom naslednje leto že imela službo in si bom lahko privoščila dopust.
No...ko smo že pri tej žalostni temi. Šef me ni poklical in Vesna je odgovorila, da ne bo čakala miloščine. Sicer grem spet negotovostim naproti ma vsaj ne bom gledala kako mi tedni minevajo, ker se nekomu ne zdi vredno, da bi mi razjasnil reči. Tudi če me sedaj pokličejo imam priložnost diktirat tempo jaz. V nedogled res ne mislim gledat v zrak, da se spomnijo ali me sploh potrebujejo. Sicer se vse skupaj zdi pirova zmaga (če ne veste kaj to je si preberite na netu. Da mi slučajno ne mislite, da je kaj v zvezi s pirom:)... ampak to mi trenutno malo poživlja kri.
Včeraj sem po 13. letih odšla na dolg sprehod do moje Osnovne šole. Res. Sej vem, da se sliši čudno, da je nisem videla toliko let. Ampak je na takem kraju, ki ne ponuja priložnosti, da bi šla tja. V teh letih sem se mimo peljala le nekajkrat, in včerajšnje ponovno snidenje je bilo fantastično. Osem let sem prebila med tistimi zidovi, ničkolikokrat komaj čakala, da se vrnem, pa spet da bodo počitnice, ... In nešteto reči doživela. Igre, petke, enice, smeh, solze, padce, prve ljubezni, pisemca, darilca, pa pretepe in tisoč obrazov. Sedaj je šola popolnoma obnovljena, zgradili so novo telovadnico in ena redkih reči, ki so ostale iste je spomenik padlim partizanom kjer smo večkrat letno, z minuto tišine (ki je bila dolga 20 sekund:), komemorirali njihovo smrt. Prav tam in že razjeden od zoba časa pa je v kotu pri drugem razredu ostal tudi oleander. Kar tam je. Ne zmeni se, da je minilo že 13 let in da nima odličnih pogojev za rast. On je tam kot pomnik na vsa skrivanja in igre. Po labirintu, ki se vije naprej si lahko prišel do jedilnice. In kakšno presenečenje. Niso je obnovili. Na tleh so še vedno enake rumene ploščice in mize so v istem vrstnem redu kot so bile pred leti. Neverjetno. Koliko spominov je to prebudilo v meni. Žal sem bila na sprehodu sama in nisem z nikomer mogla deliti teh občutkov. Najbrž bi sosprehajalec trpel ob vseh besedah, ki bi vrele iz mene... ampak ko se po toliko letih vrneš v tak kraj se ne moreš upreti skušnjavi, da podeliš spomine z nekom.
Ah ja...
No, zdaj grem znova pospravljat sobo. Danes imamo trgatev in kraljujem v hiši. Jutri pa Ljubljana. Prijatelj Š me je "razveselil" z novico, da je jutri napovedana megla gor... Srčno upam, da boste imeli kaj časa za kak kafe in se me boste spomnili in usmilili. No, pokličite in se zmenimo. Lepo nedeljo želim.