V kot vera

Vero je potrebno dojemati s srcem, ne z glavo.
To je eden najlepših izrekov, ki se, z drugačnimi besedami pa vendar, nahaja v Svetem Pismu. Sama ga nisem našla tam.. Napisan je bil na plakatu mojega soseda v Študentskem domu, ki pravzaprav sploh ni vedel, da ima tako preprosto in lepo resnico prilepljeno na zid sobe. To, da bi kdo rekel, da so z njim skušali utišati liberalne in napredne mislece... v to se v svojem blogu ne bom spuščala. Rada bi samo povedala svoje dojemanje vere, ki pa tudi v meni vedno znova prebuja nemir in željo po razumevanju... Pa si moram priznati, da me zgoraj napisan stavek opomni, da imam od preprostega verovanja v Boga več "koristi", kot ga imam od premišljevanju o sami religioznosti. Kot deklica nisem bila nikoli podvržena slepemu verovanju v nebesa, angele, čudeže... Družina me je vzgajala v krščanskem duhu ampak nikoli ni bilo prepovedano razmišljati in se pogovarjati o tem kaj pravzaprav je "resnica" in kaj je tako le predstavljeno. Z vznesenostjo praznujem praznike in hodim h maši. Pa vendar nikakor ne bom nikoli rekla, da verjamem vsem besedam v Svetem Pismu in drugih verskih knjigah. Odraščanje me je pripeljalo do točke, ko verujem v silo (pa naj mi bo oproščen tako neverski pojem), ki mi nudi oporo in upanje. In, če smem dodati, mislim da ima vsak od nas to v sebi. Nekdo veruje v Krišno, reinkarnacijo, Alaha ali čarobne kamne, piramide in vesoljce, usodo... Pod različnimi imeni in pojavnmi oblikami, ki si jih je izmislil človek, pa iščemo skupni smisel in tolažbo.
Jaz verujem in verjamem v Boga. Nikomur ne kratim verske svobode, niti v svojih mislih. Hkrati pa se ne sramujem svoje vere. Željno ji dopuščam, da se prepleta v moj vsakdan. Včasih bolj, včasih manj segam za to mejo mojega prepričanja. Veliko vlogo so tu odigrali tudi moji prijatelji. Kar nekaj jih poznam, ki so za svojo življensko pot izbrali služenje Bogu. In ko spoznaš tako razgledane in prepričane ljudi, ko ti z največjim veseljem odgovarjajo na vse kar jih vprašaš, ko odkrito spregovorijo o sebi in temu kaj jih je pripeljalo do take odločitve... takrat enostavno ostaneš brez besed. Vsa razmišljanja se razblinijo ob preprosti resnici, da je naše življenje osmišljeno le, če vsaj včasih zaupamo zgolj srcu, in ne razumu. Ti prijatelji so za tako pomembne odločitve trdno verjeli obema.
Jaz pa iščem svojo moč in voljo v tistem kratkem stavku nekoč prilepljenem na zid neke sobe. In tudi to me oblikuje v tako osebo kot me poznate :)