Domov...

Vesela sem, da je razstava za mano. Zdaj si bom lahko malce odpočila in uredila misli. No, ali pa ne. Te je boljše, da pustim kar na miru. Da me ne spravijo spet v kakšno čudno razpoloženje. Kako ste vi, dragi bralci? Vsake toliko preverim vaše pisarije ampak vidim, da bolj malo pišete. No, najbrž je to bolj zdravo. Ker jaz vse preveč svojih občutij izlivam na ta ekran in potem se počutim kot bi vas obremenjevala z zadevami, ki se vas pravzaprav ne tičejo. Ma... no ku sem rekla... Kmalu bo Vesnina abeceda pri koncu in bodo posti manj dolgočasni. Upajmo.
Danes grem domov. Po dolgem času spet z vlakom. Nič kaj se ga ne veselim. Najbolj ubija dejstvo, da imaš tako presneto veliko časa za razmišljat. Jah... zadnjič sem v vožnji uživala, minila je kot bi čas ne bil razpotegnjen v dve uri in pol. Danes ne bo tako. Ah ja... vseeno pa komaj čakam mojega morja in zavetja dogajanj, ki se vsakodnevno odvijajo doma. Tako človek kar pozabi mislit. In kot sem rekla v enem od prejšnjih postov... res se moram izučit te veščine.