Moj zid zate

Rada bi vam povedala nekaj o svojem zidu. Ko se vozim z vlakom proti domu se mi na desni strani pojavi v občudovanje moj zid. Prevzetno je sicer govoriti o svojini, o prilaščanju reči, ki zdaleč niso moje. Ki nimajo z menoj prav nič skupnega. Ampak ta zid je moj. Hranim ga v spominu in ko se srečava mi vedno znova zaplapola kri po žilah. Ne vem. Najbrž zveni čudno. Ampak ker je tako zasidran med moje misli imam občutek kot da je tam le zato, da mi buri duha in daje nove povode za razmišljanje. Kdo in zakaj ga je postavil? Čisto nizek, kamniti zid. Najbrž postavljen tja, da se kmetje rešijo odvečnega kraškega kamna. Pa vendar... tam ni polj, gozd je. In tudi... zid zlahka prehodiš, niti plezati ti ni potrebno čez, saj je visok le dobra pol metra. Torej čemu služi? Nato se nekoliko dvigne. Postane mogočnejši. Dobi obliko, daje občutek, da ve zakaj je tam in da nečemu služi. Postane zid. Lep, visok, dokončan v obronkih. Tako se vijuga ob progi nekoliko kilometrov. In spet ponikne skoraj do zemlje. Ponižno se skloni in poljubi nizke grmičke, drevesa pa pusti, da mu mirno delajo senco, ne meneč se za to, da se je njihovih krošenj v določeni točki celo dotikal.
Delam mu krivico, mojemu zidu. S tem, ko premišljujem o njegovi namembnosti mu odvzamem nekaj osebnosti. Ampak le tako lahko postane moj zid in le tako ga lahko malce delim z vami. On ve zakaj je tam, koliko let ga obrašča zelenje. Jaz tega ne bom nikoli izvedela. In prav je tako. Samo tako ga občutim kot starega znanca. Če bi vedela vse o njem mi ne bi bil tako blizu. Ker bi izginil čar domišljije in se uokviril v okove realnosti. Samo tako mi vedno znova ponudi novih zgodb in mi krajša čas vožnje z vlakom. Kaj morem... Upam, da mi ne zameri, mogoče si tudi sam želi biti malce moj.
Tam je bil preden sem se jaz rodila in tam bo tudi po moji smrti. Ta sigurnost, da je morda nekoč nekomu bil in bo tako pomemben kot je meni, ga ohranja večnega. Mogočnega v svoji preprostosti. Vedno se sprašujem, če ga sploh lahko delim s kom. In zavem se, da sem sebična. Nočem ga deliti. Moj je in ni ga na svetu človeka, ki bi o njem razmišljal tako kot jaz. To bi namreč pomenilo, da obstajata dve popolnoma isti osebi. To pa sem prepričana, da ne. In čeprav bom morda nekoč našla svojo "sorodno dušo", bo nemogoče deliti z njo vse te občutke. Prav tako kot jih je nemogoče deliti z vami, dragi bralci.
A zakaj sem se potemtakem odločila, da vseeno poizkušam? S tem, da vam vsaj malce približam to temo vam posredno približam tudi sebe. Zatorej... z delitvijo mojega zidu vam delim še malo sebe. In če prav pomislim... sem kot ta zid; nihče ne ve zakaj sem tukaj in zdaj. Včasih močna kot obzidje in včasih šibka v svojih nemirih, v zavedanju da sem nizka pregrada mrzlega kamenja. Pa vendar obstajam. Nekoč bo nekomu zaplapolalo srce ob misli na rešitev te uganke... in željno čakam, da bom lahko rekla "Tukaj sem zate, naj bo to dovolj".