Doza psihologije

Danes sem prebrala res zanimiv članek. O Realitetni terapiji. Ker mi ni, da bi vam prepisovala ali pretirano tipkarila o tem, bom samo napisala nekaj reči, ki so me spravile v razmišljanje. Teorija govori o temu, da si človek iz najrazličnejših razlogov izbere prav vse, kar počne, vključno z nezadovoljstvom, ki ga občuti. Drugi nas ne morejo ne osrečiti in ne onesrečiti. Vse je le dajanje in sprejemanje informacij iz okolja in edino to nam je prepuščeno, da se odločamo, da izbiramo kaj bomo s temi informacijami naredili. In res. Pomislimo. Nekdo nekaj reče, naredi kar nam ni všeč. To, da se jezimo, da smo žalostni ali nesrečni...vse to je naša izbira. Ljudje smo pa žal nagnjeni h temu, da rečemo "Ti si to naredil in zato sem nesrečna". Osebo postavimo v besedno zvezo z negativnim prizvokom. Zato projeciramo vsojo jezo na osebo in ne na npr. reševanje težave. Tako nas to privede do konfliktov s svojimi bližnjimi, ljubljenimi osebami. Ker imamo napačna pričakovanja in si z mišljenjem "Jaz že vem kaj je najboljše" skušamo zagotoviti oblast. Hkrati pa se jezimo, ko drugi od nas pričakujejo, da bomo naredili nekaj, česar nismo pripravljeni narediti. Pozabljamo, da je ni osebe, ki bi jo lahko spreminjali, nadzorovali, izven samega sebe.
Vas zanima kako rešit te zagate, ki se jih pogosto sploh ne zavedamo? Za začetek (tako v članku) bi morali drugače poimenovati svoja občutja. Ne s pridevniki pač pa z glagoli. Tako npr. nismo v depresiji, pač pa "depresiramo" (ja, se strinjam...ma sem 15 minut iskala boljši primer...in ni mi uspelo :). S tem poudarimo dejavno vlogo nas samih, ki reči počnemo, ne pa dojemanje, da se nam stvari dogajajo. Teorija uči, da imamo štiri možnosti, ko ugotovimo, da so odnosi z ljudmi, ki so nam pomembni, v krizi. In to je stavek, ki mi je še najbolj ostal v spominu. Torej- da spremenimo svoja pričakovanja, spremenimo svoje obnašanje, spremenimo oboje ali pa vztrajamo pri starem vzorcu. In pomislimo...res je. Ko se odločimo, da ne bomo nikogar v nič silili, predvsem v tisto kar sam noče, niti sebe, spoznamo, da smo izbrali boljši odnos. Še nekaj me je presenetilo. V nasprotju z raznimi mišljenji, ki zagotavljajo, da imajo naši odnosi korenine v preteklosti, in da naj jih vedno znova analiziramo, je ta teorija malce drugačna. Priznava sicer, da preteklost človeka vpliva na sedanjost, vendar se s preteklostjo ne ukvarja. V ospredje daje sedanje odnose in dejstvo, da je škoda izgubljati čas za nekaj kar ne moremo spremenit na račun tistega, kar lahko spremenimo. In ponuja v razmislek; Če sami izbiramo svojo nesrečo, zakaj ne bi poskusili in izbrali sreče?

Ha, člančič in pol, vam povem. Včasih me tudi prijatelj B čisto preseneti s takimi jasnimi besedami. Kar na lepem mi postreže s tako enostavno resnico in se sploh ne zaveda kak vtis pustijo njegove besede v meni. Je že tako, da mu tega ne povem pogosto :)

Ja, torej. Menim, da je res potrebno prevrednotit naša dejanja in želje. Sama verjamem, da ni važna pot, ampak cilj. Tako lahko dam osebi ob meni možnost, da izbere svoja dejanja, ki privedejo do nekega končnega dosežka. To pa tudi pomeni, da sprejemam, da ni nujno prav le to kar jaz počnem, posledično pa tudi to, da sem strpnejša. Zavedam pa se tudi, da moram na tem še veliko delati, da bom lahko v VSAKEM trenutku živela sebi in drugim neškodljivo življenje.
Bistvo sreče je pač tako zelo preprosto :)