Vonj

Ponoči sem razmišljala kaj bi pisala pod črko T. In nič domislila :) Zato bom danes napisala ...pač karkoli. Kot vidite imam časa na pretek in zato lahko blogam po mili volji. Filozofiram, vas utrujam s poezijo ali samo pišem. Torej. Na netu sem zasledila, da bo v kino kmalu prišel film Parfum. Pravzaprav ne vem, če bo film kmalu pri nas. V Ita kinih bo na platnu 22. septembra. No, ta knjiga (Patrick Suskind) je name napravila velik vtis. Sprava opisuje otroka, ki ni nič drugačen od ostalih... Edina stvar, ki ga zaznamuje tako zelo, da ga nihče ne more imeti rad, je dejstvo, da nima vonja. Njegovo telo nima vonja. In ker je sam tak ima tako razvit voh, da postane iskalec dišav. Če smo natančni, najpopolnejše dišave kar jo premore svet. Vse ostalo je film. Ne bom razkrivala njegove vsebine, ker bi vam vzela čar (dobre) drame, pravzaprav kriminalke. Sama pa raje priporočam v branje knjigo, ki daje možnost bralcu, da si ustvari lastne podobe in se poglobi v razmišljanje glavne osebe.

Jaz bi rada razmišljala o tem koliko je vonj res pomemben za človeka. Izognila se bom znanim dejstvom, da človek z neprijetnim vonjem (po domače rečeno človek, ki smrdi) pač pusti svojevrsten pečat v družbi :). Raje bom svoje razmišljanje razširila na to, da imam kdaj občutek, da reči, ki jih počnemo v življenju, v ljubezni natančneje, pustijo na nas poseben vonj. No, in to me spomni na še en film, ki sem ga z Mladino kupila v soboto, in sicer Angleški pacient. Zame je ta film poln subtilne erotike. Takoj naj ustavim tiste, ki boste odskakljali do trafike in pričakovali, da boste zvečer gledali porno prizore. VesnaG ima prav svojevrstne pojme o tem kar se ji zdi erotično :) In v tem filmu je zame nedvomno interakcija glavnih igralcev (v eni od dveh vzporednih zgodb), ki se prepuščata prepovedani ljubezni. Režiser je s prizori, ki potencirajo njuno medsebojno privlačnost, hkrati pa postavlja med njima zid, prikazal občutje, ki diši po erotiki. V enem od prizorov se tako igralca skrivaj strastno ljubita in prizor, ki sledi me znova popelje na temo vonja. Mož od igralke namreč takoj po njenem ljubljenju z ljubimcem (ker govorim o filmu, ki mi je pri srcu se izogibam besedi seks- predomača za opis močnih občutij) približa ženi in jo objame. Ne zavoha strasti, ki jo je pred minuto razdajala drugemu in ki jo je na njej pustil on. Kako nenavadno...
Vem. Vonj je sicer komaj zaznaven in največkrat je realen le občutek o tem, da dišimo po nekomu. A vseeno nam ta vonj ostane v nosnicah, v možganih. Vsidra se med izkustva in lahko ga znova in znova prikličemo v spomin. Kot karkoli drugega pač. No da. To je pač moje razmišljanje o tem, da človek po ljubljenju diši po poželenju, strasti in ljubljeni osebi. In zato me ta prizor v filmu vedno presune in pomislim "Kako nenavadno..."

Najbrž bosta filma ali knjigi na vas pustila drugačne vtise. In kljub temu, da je Angleški pacient prejemnik devetih nagrad Oscar zame to ni pravo merilo za "dober" film. Prav tako nisem nikakršni filmski kritik, da bi sodila o tem. Osebno pa mi mora film pustiti prostor za razmišljanje in ustvarjanje lastnih teorij o zgodbi. In kot sem rekla. Kaj si pa o tem mislite vi (ko govorimo o dejanskem vonju in ne le frazi "zavohati nekaj" :) - Lahko bližnja oseba ne zavoha skritega ljubezenskega razmerja?