III. Poezija

Nekaj lahkotnejšega za utripajoče srčke in za upanje, da nikoli ne pozabite ostati otroški, zvedavi in nemirnih misli. Žal ji ne vem pripisati avtorja, je le poezija prepisana v moj spomin. Ampak čutim, da vam bo polepšala večer, kakor ga meni, ko si jo povem na glas. Si upate to narediti tudi sami? :)

Na svetu je mnogo dobrih ljudi,
in mnogo velikih otrok,
in toliko malih, neznatnih stvari
in toliko dobrih rok.

Živela je deklica, kdo ve kje-
preveč širok je svet-
živela je deklica- kdaj- kdo ve,
tega je mnogo let.

Zmeraj nemirna kakor nebo
od prvih do zadnjih zvezd,
ujela je v svojo drobno roko
še svojo in mojo povest.

Sredi sveta, kjer je mnogo ljudi
in dvakrat toliko rok,
in v ljubezni mnogo velikih stvari
za dvoje velikih otrok.