U kot umetnost

Rada imam umetnost. Ker pa je te veliko zvrsti bom nekaj napisala o upodabljajoči umetnosti. Rada grem v kakšno galerijo in si pogledam kaj ustvarjajo umetniki. Imam pa precej kritičen odnos do stvaritev. No ja. Ne, ne, pretenciozno bi bilo govoriti, da imam kritičen pogled na reči. Bolj prav je da predstavim to tako; imam svoj okus, ki ni sofisticiran, še manj pa tak, ki temelji zgolj na tem, da je nekaj obče znano lepega ali modernega. Pravzaprav sem dokaj za (preteklik) modo. Kakorkoli. Tu se tudi kaže moja svobodomiselna narava. Zelo rada si grem pogledat razstave fotografij in raznih grafik. In moram priznati, da mi tudi abstrakcija ni povsem tuja.
Je pa res, da sem zadnjič prebrala nekaj kar mi je dalo mislit (kot ste že zdavnaj razbrali veliko berem in potem o prebranem rada razmišljam in delim z vami). Abstrakno umetnost vse prevečkrat opredelimo z besedami "Jaz tega ne razumem". Prav to bi nas moralo spodbuditi, da malce razmislimo o njej. Spomnimo se namreč kako nam je določena slika bila bližje, ko smo npr. prebrali kaj je z njo mislil povedati umetnik oziroma nam je sam kaj povedal o njenem nastajanju. No, članek je spodbudil bralca, da razmisli o tem, da svoje videnje te zvrsti ne opredeli kot "nerazumljive", kar razvrednoti umetnikov trud, ampak z besedami "razstava se me ni dotaknila". Po mojem prepričanju dovolj pošteno za oba.
Res pa je, in tu roko na srce... Ko sem zadnjič videla diptih (dve sliki, ki se ne razlikujeta v motiviki, ampak le v predstavitvi) pomaranč, od katere je bila ena na svetlo modri, druga pa črni podlagi...ehm... no ja... Osebno bi jaz, pa četudi bi se me umetnija dotaknila, pa se me pač ni :),... ne kupila ti sliki za 160.000 SIT vsako!?! Ja prav ste prebrali :)
Tako da... rada imam umetnost. Tisto, ki mi je všeč. Nič kompliciranega v tem dejstvu. Pika.