šah mat

Mat, mat, mat...jeee... Ehm, no seveda. Slej kot prej je bilo (celo) pričakovati, da bom zmagala pri tej kraljevski igri. In čeprav so moji možgani, ki so se te dni vedno znova konfuzno spraševali ali je sploh mogoče, da sem se odločila znova igrati šah, velikokrat bojkotirali ravno v času sklanjanja nad igralno ploskvijo...No, dočakala sem trenutek zmage.
Boj je bil napet. Sprva sem naredila nekaj napačnih potez. Se že odločila, da sploh ni slabo, če znova izgubim.... takoj nato pa povlekla na dan svojo zakopano kompetitivnost, in v samoprepričanju, da sicer lahko izgubim vendar to nočem narediti zlahka, zmagala. Najbrž se je še toliko bolj veselim, ker vem da sem igranje šaha vedno sprejela kot izziv. Ne kot veselje ob igri, ampak kot izziv proti sami sebi. Se sliši čudno? Morda. Najbrž je čudno predvsem to, da mi sploh ni važen nasprotnik. Ker nikoli nisem blestela (no, pravzaprav sem se komaj prebijala čez) v igri je bilo samoumnevno, da igram z različno dobrimi nasprotniki. Velikokrat sem izgubila, in prav tolikokrat tudi zmagala. Ni bilo pomembno. In ni pomembno sedaj. Pomembno je to, da želim igrati igro v kateri nisem dobra. Da presežem to zavedanje, da šah "ni zame".
Saj veste. Človek je bitje, ki bi najraje počel zgolj reči, ki mu dobro uspevajo kot da bi v nekem nevtralnem stanju lazil čez situacije, ki mu ne prinašajo zmag. Je že tako, da vsak rad zmaguje. Kaj bi tajili. To je varovalka, ki nas žene naprej. Saj ne, da bi vsa moja področja v življenju bila osnovana na principu "Samo najboljše je dovolj dobro". Ha, zdaleč od tega. Sem čisto netekmovalen in nekonflikten tip človeka... ponavadi :) Res pa je tudi, da ni pravega vzdušja, če v igre (in tudi nekatere življenjske situacije) ne vložiš svoje sebičnosti. Altruizem je dobro in lepo vodilo... egoizem pa prinaša občutek moči.
Danes zgolj ob zmagi pri šahu. Zdaj pa novim naproti.

No, vsa reč pa izgleda nekako takole. :)

Hvala Mateju za nove domislice pri urejanju blogiča.