Povprečna dežna kaplja (avtor neznan)

Visoko v oblaku se kapljica rodi.
Globoko spodaj vidi svet.
Svobodno jadra skoz oblake,
odločen zdi se njen polet.

Veter z leve jo preliva v desno,
sonce spremlja njen zalet.
Čudovita je, ker jadra sama
lepša je kot celi svet.

A kapljica vse nižje pada.
Vedno dlje oblaki so.
Zdaj, zdaj bo trčila ob zemljo,
postala delec neke luže bo.

In nič več ni svobodno lepa,
takšna je kot druge vse.
V gostem blatu se povprečja
lepota njena izgubila je.

Dragi moji bralci. Ta poezija sama po sebi nima neke umetniške vrednosti. Najbrž jo je napisal/a taka oseba kot sva jaz ali ti. Noče biti vzor nikomur in zgodba je podana preprosto, jasno. Osebno pa moram reči, da me, kolikor bolj puščajo ravnodušno prve tri kitice, zadnja napolni z začudenjem, ker ponudi zametek res dobrega prepletanja besed. Ta pesmica bi čisto lahko šla mimo mene povsem neopažena, če ne bi imela te zadnje kitice, ki pa razodene, da je pisec le želel nekaj povedati.
Pojasnil nam je, da ni vse kar je družbeno sprejeto kot neko povprečje, apriori tudi lepo ali zanimivo. Lepa so tudi odstopanja, drugačnosti ki jih vsak premore a le malokdo izrazi navzven. Ker se boji izstopiti iz množice in reči "Jaz sem takšna in ne želim si biti drugačna ali kdorkoli drug".
Naj žive vse različnosti, ki nam ponujajo mavrico in ne zgolj črno belo sliko sveta!