Lahko pospraviste robčke, končno sem nazaj ;)

Ma moji srčki... Ku lepu je prit domov in videt, da me pogrešaste...No ja. Kot je napisal moj (NAKDANJI :P ) najboljši sosed; pogrešaste moje pisanje. Sej se je potem popravil... ma kar prvo napišeš, prvo velja ;). Torej. Ne, Kozmik, niso me ugrabili vesoljci in odprava, ki jo načrtuješ, da bi me prišel rešit gre komot na kafe. Sicer... me ni že cel teden in ti šele v četrtek zmuvaš svojo rit (ki je sedaj baje bolj fit) in me začenjaš pogrešat?!? No ja, vseeno hvala za pripravljenost.

Vse ostalo- odgovori Žoržeti, Mateju in Bambini pridejo nekoliko kasneje. Sedaj se smrtno resno osredotočimo tej moji reči, ki se že vrsto let nahaja na moji desni roki in je locirano skrajno levo od vseh sorodnih priveskov... mojemu palcu, jeah :)

No, kje naj začnem. Malo resnih in veliko bolj neresnih reči se mi je zgodilo. Zanimivo, da sem prijetno presenečena nad staležem v bolnici. Se vidi, da so moje izkušnje vezane na otroško obdobje večinoma na KC kjer vse poteka po avtomatizmu. Tu mislim na obravnavo bolnikov, ne tolko o odrejanju časa. To je avtomatizirtano vsepovsod, ker bi taka ustanova drugače ne mogla funkcionirati.

Torej. V bolnico Šempeter (Franca Derganca, če morda koga zanima :) sem prišla v nedeljo. Mislila sem, da je to bolj izjema kot pravilo pa sem se kar uštela. Istega dne je bilo hospitaliziranih kar nekaj oseb in že to je spremenilo moje dojemanje o neprilagodljivosti bolnice kot take. No, zdaj ste že zaslutili, da nisem imela dobrega mnanja o tej "reči" :)
Dali so me v sobo s še petimi gospemi (ne me zdej masirat, če sem prav uporabila sklanjatev) in v tednu dni sem zamenjala devet cimer. He he... to ti je rentabilnost, a? Prideš, naslednji dan operacija in tretji dan greš domov. Rutina, ki ne dopušča, da bi človek občutil prevelikega domotožja. Kar je prav. No jaz, kot rečeno, sem bila tam do včeraj... in prav tako nisem občutila prevelikega domotožja. Najbrž zato ker sem hitro navezala stike in bila s svojim šviganjem sem in tja zanimiva bolnica. Je že tako... Kljub temu, da je bil to oddelek za plastično kirurgijo (večinoma so specialisti v operativnih posegih na zgornjih okončinah) nimajo prav veliko bolnikov, ki so na invalidskih vozičkih. In še manj takih, ki spravljajo celo sobo v neustavljiv smeh. Parkrat so nam prišli celo zapret vrata, ker smo se tako prešerno in na glas smejale :)

Prvo jutro so mi izmerili pritisk in ker je bilo to pred pitjem kave... ga uspeli izmeriti šele po tretjem poizkusu. Z ugotovitvijo, da sem komajda živa so v karton zapisali 40/67. Hmm... Si zamislite mojo energijo, če bi imela normalni pritisk? Pa saj bi letela :)
Na vrsto je prišla vizita in kupček doktorjev v belih haljah se je razvrstil okoli mene in prisluhnil primariju, ki se je postavil blizu mene, me med razlaganjem moje diagnoze v latinščini božal in kuštral po laseh, in končal s prepričljivim prepričevanjem vodji fizioterapevtov Petru, da se mi morajo v tem tednu res posvečati. Skratka... bilo je res nekoliko smešno. Še posebno ker je kasneje celotno sobo odpravil v 40 sekundah :). In tako so se mi začeli res posvečat... še sedaj imam posledice :)

Hrana je bila res dobra. Edini manko je bil to, da je bil zajtrk šele ob 10.00ih (Vesna skoraj umrla od lakote) in kosilo nekje od 12.30 do 13.00..., definitivno preblizu, da bi lahko jedla normalno. Še dobro, da je bilo sadje, da sem popoldne mašila napade lakote. Kot rečeno pa je bila hrana res solidna (presenetljivo veliko morske hrane) in nisem shujšala popolnoma nič (kar si niti ne želim).

No. Popoldne je prišel Peter. Uhm... zanimiv sogovornik in nedvomno dober fizioterapevt. Začel me je spraševati reči tipa "Če bi svoj prst ocenila v mejaj procentualne vrednosti svoje funkcionalnosti pred izpadom, bi rekla, ako v celotni sliki rečeva, da je dejavnost, ki jo opravljaš sedaj s palcem 80% in to veva, je enako kot 100% pri zdravi osebi, da je tvoj palec sedaj prizadet v rangu kakšnih meja?"
... ehm...uhm... V možganih so se mi porajala naslednje besede "Katera je že bila tretja beseda, ki jo je izrekel? Kaj hoče reči? Misli da sem študirala statistiko? Mogoče bo danes sonce... lahko bi šla en džiro... Je iz Gorice ta tip? Nisem dobro spala. Me zanima, če bo Štularjeva spet županja. A je spet neke procente omenil?" Skratka... nisem imela pojma o čem govori. In bolj kot za mojo roko je bila to terapija za mojo glavo.
Na določeni točki sem ga ustavila in mu (prav malo me je brigalo, če me ima za malomeščansko) v preprostih primerih povedala kaj sem in česa sedaj ne morem delati s svojim palcem. Ni bil videti zaprepaden. Mislim, da sem celo zadela bistvo :) No seveda sem mu tudi v številkah predstavila svoje dojemanje nastale situacije... ampak jasno nama je tudi bilo, da morava oba dobro dojeti težave in najti mogoče rešitve. Ne glede na to, da je on cel teden bluzil v podobnih klobasah kakor v začetku, jaz pa bolj filozofsko razpredala o tem ali bi se odločila za operacijo. Ko me je v torek vprašal (in to se mi je zdelo zelo zanimivo) kako čustveno dojemam izpad teh funkcij roke in če bi se, v primeru da bi me dr. Margič vprašal, če bi se šla operirat, odločila takoj za "da" ali bi še premišljevala o "da" odgovoru... sem mu odgovorila, da bi se takoj odločila za "ne". Vidno presenečeno me je pogledal in razložila sem mu, da moja operacija in dolgotrajno okrevanje nikakor ne more biti projecirano na primere ostalih oseb saj bi se mi v tem obdobju življenje spremenilo za 100% (he he... malo govora o % sem navrgla, da bi slučajno ne bil preveč razočaran). Postalo mu je jasno, da se od tega trenutka dalje ne pogovarjava več o vrnitvi funkcionalnosti desne roke, ampak poskušava (glede strokovnosti kirurgov, ki so mi bili na voljo) najti celostno rešitev za obe roki. Vam povem. Takrat so se mi začeli res res posvečat :)

Ugotovitve, ki sledijo naj bodo le okvirne, da ne zamorim sceno bloganja :) Desnice je kar je, ne bomo je reševali. Lahko le pazim, da se mi ne zgodi še kaj s tem palcem, da bi bila operacija res neizogibna. Levica pa je druga pesem. Je še bolj v shitu ku desnica (to itak veste :) in neka varianta obstaja s transpozicijo obstoječih kit tako, da bi bil refleksni prijem (vesoljci veste o čem govorim) bolj močan. Do takrat, ko se bom morala o tem odločati, pa morata preteči vsaj dva meseca, da se z neko napravo, ki simulira te kite, ugotovi, če so obstoječe mišice sploh oživčene in bi bil poseg smiseln. Skratka. Ugotovili smo, da je takšno življenje za en kurc (šele sedaj? :). No. Sama prvokotprvo ne vem, če bom našla motivacijo in moč za te spremembe. Malce pričakujem vzpodbude tudi z vaše strani. O ostalem pa vas bom obveščala sproti. Še modrost za vse nas (ne samo vesoljce)- potrebno je razmišljat o celotnem odbobju življenja in razporejat delovanje preko tega obdobja. Nič ne koristi to, da smo kot mladi aktivni in (včasih preobremenjeno) navdušeni športniki, če s ponavljanjem vedno istih gibov sprožamo verjetnost, da bomo določen sklep ali vez obremenili do mere, ko ne bo več maksimalno funkcionalen. Potrebno je biti zmeren tudi v telesni aktivnosti. (ker sva prešla iz roke na moje rame...sej veste, au au... mi je jasno- ehm no, po njegovo pač- povedal, da bom verjetno pri 50.ih trpela za obrabo ramenskega sklepa). Sem vam rekla, da je shit vse skup :)

Tako smo dan za dnem delali poizkuse, kramljali in se spoznavali. Imela sem tudi obisk. Dvakrat je do mene prišel Andrej (ku lepo- v tem tednu je dobil nečakinjo Tinkaro) in izkazalo se je, da je dr. Margič njegov družinski prijatelj. Tako je bil tudi povabljen na likof za punčko in naslednji dan mi je v dvigalu povedal, da je Andreja spraševal zakaj me ni pripeljal s seboj, ker on to pač dovoli. On že, kaj pa jaz? :) No, vsekakor je dobro imeti prijatelja, ki je prijatelj od primarija. Jeah.

Spoznala sem tudi veliko malčkov in njihovih mamic in bila prevozno sredstvo kar nekaj majhnim otročičkom, ki so navdušeno cvilili, ko smo že 100.ič delali vedno eno in isto pot po hodniku. Ma sej veste... otroci se znamo približati otrokom :D Naredila sem veliko žab, barčic in lutkovnih prestav z medvedi. Tudi zdravniki so obstajali pred improviziranim gledališčem in me spraševali, če se smejo malce zapeljati na mojih kolenih :) Diskretno sem jim razložila, da so nekoliko pretežki... da pa ni težav, če stvar obrnemo in me oni zapeljejo na svojih kolenih- po možnosti v kakšnem svojem luksuznem avtomobilu :)

Osebje na oddelku je bilo izredno prijazno in edino pripombo, ki sem jo napisala (saj veste...če imaš kot bolnik priložnost, da izkoristiš predalček za pohvale, pritožbe in pripombe, ga pač daj) je bila ta, da so nočne sestre puščale vrata na stežaj odprta. Res nas je motilo. Sem bila pa pač edina, ki je to povedala. To, in pa dejstvo, da so moje gospe smrčale, so bili vzroki da sem bolj malo spala.

In zato sem se včeraj zgrudila v posteljo in odspala krepčilen spanec do danes. In zato je moj blog spisan šele sedaj. Danes sem tako tako. Zaradi utrujenosti me boli roka (spet ta moja rama) in imam še kup reči za pospravit.

Med tednom sem prebrala pol Homerjeve Odisejade in dr. Margič me je vprašal, če znam brati cirilico.

Zadnjo vizito sem primarija vprašala kakšni so njegovi dolgoročni načrti z menoj in v izposojo mi je izročil prvo knjigo Herodotova historija v cirilici.... Toliko o tem :))

... in toliko o tem tudi v blogu.