četrtek, december 07, 2006

Blog default

Torej reč je taka, stoji pa takole;
Za pisat ta blog sem vstala ob 6.30.. uhm... Sicer upam, da bom imela zdaj nekoliko več časa in da ga bom uspela pisati kot nekoč. Sej ne, da bi bilo karkoli pomembnega v mojem življenju... ampak mi je fajn, da prideš na stran in najdeš kaj novega za prebrat. Kot meni, ko preverim kaj ste napisali na vaših blogih.

Počasi mi leze pod kožo ta novoletni čas. Kupila sem si že planer (ja, ja... celo pred aprilom ga že imam:) živo rdeče barve in Sv.Miklavž je tudi že nosil dobrote po hišah. No, sama moram priznati sem bila najbolj vesela, da nam je predvčerajšnjim popravil dvigalo, ki je znova kolapsiralo. Striček na drugi strani žice ni bil najbolj zadovoljen, da ga kličem, je pa vseeno prišel in mi omogočil (kakšen luksuz... to življenje sucks), da prespim v svoji postelji. Mislim… mah…

No, lučk po Ljubljani si še nisem ogledala... in če sem odkrita tega nisem storila že par let. Ne me zdej čudno gledat... Sam mal me pa res mori, da se vsi poparčkani sprehajajo po okrašenem mestu jaz pa ko kak volk samotar buljim v lučke in nimam tega vzdušja z nikomer delit. Sej bo že. Raje uberem kako pot med neznanimi ulicami in se... kot velikokrat... izgubim.
Zamisel za čestitke že imam, material tudi, sveče že polno prispevajo h vzdušju, samo še Sinatro in Deana Martina izbrskam iz predala... in zame se novo leto lahko tudi konča. No, staro pač. Kakorkoli. Edino kar res pogrešam je sneg. Ja ja, sej vem... malo sem zmešana glede na to, da imamo mi vozičkarji več težav kot užitkov ko zapade sneg. Ampak letos ga prav močno pogrešam. Tisto tišino, ko zapade. In občutek, da ne moreš iz stanovanja. In rdeča lica. In čaje, vesele šale, rokavice... kape potisnjene vse do nosu... Hrskanje pod koraki in kolesi.

Ah... Spet me zgleda daje migracijski nemir. Najboljše bo, da neham pisarit in se spravim h zajtrku. Za današnjo boljšo voljo bo moral zadostovati črni čaj...

Jutri pa... ne vem. Kaj bi premišljevala. Nekaj bo že... Če ne drugega novih 24 ur, ki bodo minile zgolj kot dan na kolendarju in nič več.
Nekateri še tega ne bodo doživeli.

1 Comments:

At 12/07/2006 11:05:00 dop., Anonymous Anonimni said...

Samo toliko: ko Vesna jamra, da pogreša čaj, se prosim zavedajte, da si je tega čisto sama kriva, ker ga noče pit z mano! Ja, to , da pogreša sneg, je pa tudi totalno žmešano. Vesna, bodi malo solidarna do tistih, ki morajo vsake toliko časa ven! ;-)

 

Objavite komentar

<< Home