Jaz sem normalna, jaz sem normalna....

Tako. Sem v naši metropoli. V beli Ljubljani, ki je bela samo ob prvem snegu. V glavnem mestu. V centru. Skratka- tu sem :)
In kaj se mi zgodi? Ob vsem planiranju kako in kaj sem spregledala, da ima moj mercedes malce bolj prazne baterije za vandrat naokoli. Zato se (optimistično in pozitivistično in... no, ok priznam... res se mi ni dalo zmrzovat do BTC-ja) odločim, da do tja odpotujem z ljubljanskim potniškim prometom, po domače s trolo.
"Ali je VesnaG resna? Ima vsa kolesca na svojem mestu?" se boste vprašali. Čisto legitimno seveda. Ker resno dvomim, da sem bila v tej odločitvi resna. Najbrž je temu stanju botroval klimatski in kulturološki šok.
Zakaj?
Čakam 10 minut. Avtobus številka 7 je tu. Ljudje strmijo vame kot bi bila roza polž v armanijevem kostumu in copatah v obliki stonoge...no, skratka... Po svoje jih razumem- najbrž še niso videli take lepotice ;). Božčki.
Avtobus zasopiha. Vsi smo v pričakovanju nemogočega... ali bo vendarle končno pljunil to rampo... in.... suspenz narašča, množico obliva pot... ali je to mogoče... neverjetno... saj... pa to je .... nedvomno res....












Nič. Avtobus številka 384 se lahko le zniža, nima pa rampe :)


Mislim da bom ustanovila Društvo rampično travmatiziranih oseb. Blub.