O, biti vsaj hip

Vesnin blog me je spomnil na že dolgo pozabljeno poezijo. Nekoč sem jo brala na nekem recitalu in do sedaj je pozabljena ležala prilepljena na listu sredi zvezka.
V sredo sem spoznala Mikola iz Ukrajine. Žal Mikola odlično ve poljsko, češko, rusko, ukrajinsko... ne ve pa angleško, in še manj slovensko. Ker si želi čimprej brezstresno komunicirati sva se zmenila, da mu, v skupnem prostem času, pomagam pri tem. Tako se pogovarjava in bereva slovenske tekste. V petek sem se tako oborožila s knjigo in zvezkom za pisanje in risanje besed. Čeprav bi mislili, da sva se odlično razumela je to daleč od resnice. Veliko je namreč besed, ki jih nisva in nisva vedela razvozlati. No, in ker je bil ta moj zvezčič prav tisti o katerem sem pisala v začetku bloga...sva razčlenila tudi sledečo poezijo.
Tako preprosta, resnična in fatalistična. Žal ne poznam avtorja. Uživajte ob prebiranju.

Nočem imeti več tega obraza
ne čela, ne lic, obrvi.
Nočem. Ne morem. Ne upam.
Nočem samote, težke ko teža
praznih dlani čez obraz.
Jaz
nočem več biti jaz.

Lepše je biti sredi poljane
trava zelena.
Veter jo zgane,
pa se nasloni
sosedi na rame,
pa se nasloni in odpočije...

Sam,
sam
je človek na svetu.
Sam se bije
in pade,
z množico sebi enakih,
sam.