Tvoja gaz

In prsti so mrzli,
ko v jutro izginjaš
in v belo samoto,
in v črno gluhoto
moje telo ogrinjaš.

Stopinje in gaz
po neshojeni poti
puščaš za sabo,
puščaš drugemu v rabo,
ko hitiš ji naproti.

Pa vendar jaz vem,
da se ponoči vrneš
čeprav že izgubljen,
čeprav le kot sen
moje telo ogrneš.