Polžek lazar

Torej- očistite si pohodne čevlje, pripravite capine in vrvi, v torbo pa še eno veliko čokolado in hop...gremo h Vesni na obisk. Jap- na Šmarno goro me selijo :(
In sedaj sledeče... preden se mi pričnete smejat; Ja res ne vem koliko je Šmarna Gora visoka. In če je sploh gora. Vem pa, da se selim na drugi konec Ljubljane in mi zadeva ni všeč.

Sicer pa se bom s težavami ubadala, ko bodo bolj otipljive. Ne morem in ne želim se spravljat v slabo voljo z nekimi predvidevanji o prihodnosti.

Lahko pa vam napišem, da se- kjer se zaprejo ena vrata, odprejo druga. Nič vam še ne smem izdati sam mogoče se kmalu službeni empirizem seli v drug krog. Kar bi bilo zelo v redu. Zaradi slednjega in zaradi selitve.
Včeraj sem izrekla stavek; raje slabo delo kot slab kolektiv. In bolj kot o tem razmišljam bolj se mi zdi, da je to res. Da sploh ne pretiravam. Kaj mi bo služba ob kateri se mi zdi vsaka dodatna minuta čez delovni čas, dolga kot ura? In v kateri me očitajoče pogledajo vsakič, ko izprosim malico, ki mi pripada? In služba, ki v istem zadirčnem tonu deli graje in ... no, pohvalo sem pa enkrat le slišala....?
Pa veste, no vsaj tisti, ki me poznate, da nisem oseba, ki bi jo morali imeti v vati ali jo obsipati s pozornostmi, pohvalami. Ne morem pa biti tiho, ko naredim napako (ki jo tudi priznam) zaradi tega, ker mi nihče ne pove kako se določeni reči streže, in me nadrejena prične nadirati.
In brez lažne skromnosti lahko tudi napišem, da sem zelo pridna in predvsem učljiva. Kar mi je bilo tudi rečeno.

No, kakorkoli.


In med prejšnjim in sedajšnjim pisanjem sta minili dve uri in en sestanek. Kjer so se, ko sem povedala situacijo, vsi začeli slinit.

Slurp, slurp...in skor sem se utopila. Fej in fuj tako razmišljanje.

Grem domu.
Čau.