Ali je Jankovič estet?

Ok... ustvarjalna kriza je mimo (in lenoba, ki me ni nikakor spodbujala, da bi odšla v knjižnico napisat blog) in tako se vam spet javljam. Danes zjutraj sem poslušala oddajo o tem kako so blogi neko filozofsko+medijsko+družbeno+nevemkajševse pisanje (mislim... nakladali so o tem kdo, zakaj, kako piše bloge in me čist točno zadeli :). No, in sem si rekla- EUREKA. Ehm, baje je to že nekdo nekoč rekel, pa vseeno. Rekla sem si eureka in odspala še četrt urce. :)
Ko sem se zbudila nisem imela pojma zakaj sem si rekla Eureka, vedela pa sem, da bi bilo dobro spet napisat en post.

Jn tle sen.

Naj napišem na kratko kaj vse sem počela od zadnjič (če smo natančni je besedna zveza "od zadnjič" zelo netočna. Če bi bila točka v časovni premici zadnjič bi to pomenilo, da je konec. Da ni več ničesar, ker po zadnjič oz. končni točki pač ni več nič. Ko pa besedo "zadnjič" umestimo v prostor kot eno od točk, ki so se zgodile do sedaj (torej zadnjič- prvič, zadnjič-drugič,...zadnjič-n-tič...do točno sem) se je ta "zadnjič" lahko zgodil pred tednom, dni ali samo pred minuto. No, če pa jo umestimo v stavke, ki predpostavljajo, da se uporablja v terminologijo, ki označuje "točko, ki je znana, po njej pa še vse neznano", pa vidimo, da je moj "zadnjič" razplet doživel pred tednom dni).

V sredo sem šla v Ljubljano in zvečer v Kino pod zvezdami na Ljubljanski grad. To sem ponovila tudi včeraj zvečer in je kar dobro. Aja, doživela sem tudi direktni poskus flirtanja enega od tamkajšnjih fantov, ki upravljajo z vzpenjačo. Kjut. Mislim... ni mi ravno "sedel", ma se mi je zdelo prav lepo, da sva se šla malo besednih igric. Sicer me je povabil na pijačo za naslednji dan, pa se nisem nič motala tam okoli. Bo že še priložnosti.

V četrtek sem vzela škarje v roko in se ostrigla sama. Jap. Nekaj me je popadlo in sedaj sem...uhm... A La Vesne frizure. Izgledalo je lepo- dokler ni napočil naslednji dan :) Ker pa ne kompliciram in nisem tip, ki bi se sekiral, če bo naslednjih par tednov hodil po svetu z nekim čudnim frufrujem. That`s me.

V petek sem končno spravila revijo, katere urednica sem, v obtok (nikar ne vprašajte glede mojih živcev- šlo je narobe vse, kar gre sploh lahko narobe), in sledila je slavna dekliščina NivesZ, ki bo kmalu postala NivesK (nekaj slikc- seveda cenzuriranih- si lahko ogledate tukaj ). Bilo je super in res škoda, da nimamo punce še npr. afterdekliščino. No, pa sej. Imam kar nekaj Nekoč-Brajd-To-Be prijateljic :)

V soboto smo bili malo mačkasti ampak smo zmogli še popoldanski piknik in večerno bluzenje po centru. Je bilo toliko ljudi, da sem mislila, da smo v kakšni drugi metropoli. Pa še sploh feragosto ni (takrat, ko ima 80% Italijanov dopust in drvijo po svetu).
Ponoči pa sva se s prijateljico Ano zmenile, da prespiva na našem balkonu. Sva napihnile blazino in hop... odspale v nedeljo. Ne vem kaj so si mislili ptiči, ki so naju zjutraj prav začudeno gledali, in sosedi z našega in sosednjega bloka... ma je bilo prav fajn. Tako sva zmenjeni, da ponoviva še kdaj.

V nedeljo zjutraj sva odšli še h maši in na sprehod ob Ljubljanici malo pokukat na bolšjaka. To mam res rada. Ves ta nostalgični nered in nered nostalgije.
Kot predvideno sem nedeljo popoldne preždela v valjanju po postelji v spodnjem perilu, in razmišljanju, če bom čez deset let še lahko živela v takih vročih krajih (glede na to, da mi je čedalje težje).

Včeraj...uhm...kaj sem včeraj delala? Nekaj sem kuhala in zvečer spet šla malo ven. Dobila sem tudi klic glede ene od mojih možnih služb. Nea vem čuj. Bomo videli- moram prebrat knjigo Ravnanje z ljudmi pri delu (sem vedela, da je bilo pametno, da sem si jo med študijem kupila), ker se od mene zahteva avtoriteto in organizacijo. Za slednje sem dobra, malo manj za prvo. Ma bomo zvadili in upam, da ne bo težav.

Danes pa spet na en kafe, pa na MSN-ju sem spet po dolgem času, pa ...uhm... ma dej. Jutri grem domov in to je najbrž to. Od doma pa bo lažje blogat.

A zakaj tak naslov? Ker je stadion za Bežigradom prebarvan. Mojega stanovanja pa še kar ni.