Pustolovščina

Na mladem obrazu je imel svežo brazgotino, kateri pravzaprav ni vedel točnega datuma nastanka. Morda jo je predvčerajšnjim staknil v očetovi kovačnici... Ali ko je padel s konja. Včasih si je take in drugačne odrgnine prislužil v nočeh, ki jih je preležal v grmovju in oprezal za kojoti.
Obraz je prihlulil h tlom in negibno opazoval sence, ki so ga obletavale. To je vedno počel ob polni luni. Zato sta bila dva razloga. Eden je bil svetloba, ki mu je omogočala, da je videl odbleske oči in odbrise živali, ko so trgale nastavljeno vabo. Drugi, pomembnejši, pa skrivnostnost, skorajda nadnaravno občutje, ki ga je prežemalo, ko je na te noči napolnil malho, se odplazil od doma in odšel v globel. Počutil se je gospodarja teh živali. Malo manj mu je bil všeč občutek, ko ga je kdaj pa kdaj mati zalotila, da jemlje odvečne koščke mesa, ki so bili namenjeni njihovemu domačemu psu Rudyu.
Pa kaj, ko je bil Rudy tako...tako nezanimiv. Počival je v senci in lenobno pogledoval, zdaj proti daljavi, spet drugič po ljudeh na ranču. Jesti pa je tako in tako imel vedno dovolj. Zato se Tom ni obotavljal, ko je iz sobe na zadnji strani hiše slišal težak nož, ki ga je mati uporabljala, ko je sekala surovo meso. Počakal je na ugoden trenutek, smuknil noter in vzel nekaj koščkov mesa.
Sicer pa je že zdavnaj opustil misel, da bo Rudy postal vročekrven pes, ki ga bo neustrašno spremljal na njegovih potepih.
Ne. Vedel je, da si želi kojota.

Ampak kaj, ko se ta vedno znova in znova podi za unim blesavim nojem k' ma plavo rožo na glav.
Mik, mik :)