Twin peaks

Ha. Včeraj se sprehajam po centru Ljubljane. Z dvema prijateljicama. Reč je brezpomembna s kom, zakaj, kdaj. Edino pomembno je to, da se na naši poti ob ulični svetilki ustavi kolesar. V redeči opravi. Jap, prav predvidevaš. Moj kolesar :) Pogledam ga in se mu lepo, najsladkeje nasmehnem. Ker je moj. In ker on to ve. Na tej točki najinih srečevanj sem nedvomno tudi jaz nekoliko njegova. Sej veste, če ste pa pozabili pa malce ponovimo, da se srečujeva na različnih koncih mesta. Večkrat. Nič ne veva drug o drugem. Sva pa navdušena igralca te igre. Pravzaprav ne vem, če se mi bo kdaj ponudila priložnost, da ga ogovorim, ali ga sploh bom. To bi vzelo nekaj skrivnostnosti. Ne, ne zgolj nekaj, vso. Ker me zanima kdo je. In zakaj je tam kot jaz. In zakaj... mhm, spet je to naredil... se srečava, se nasmehneva, potem pa naredi še en krog v ulici tako, da se znova srečava. Morda je čudak. Najverjetneje pa zgolj oseba, ki se mu zdi zabavno to, da se sedaj že poznava. In sva si tujca. Se srečava. In spet pozabiva. Se tudi vam to zdi že prav zanimivo?
Meni tudi. Zato prišepnem prijateljici ob meni »Vidiš tega kolesarja? Dobro si ga oglej, ker ga bomo čez minuto srečale ponovno, nekoliko naprej« In minuta je mimo. Znova mu namenim smehljaj in mu čisto potiho zaželim lep dan. Do naslednjič, ko mi ga bo znova razburkal :)