Free Wesnilly

Eto, konec prvega službenega empirizma. Je bila pa zadeva zanimiva. Filmska.
"Ker si kršila etična pravila podjetja (pisala blog in msn-jala med delovnim časom) ti iz principa ne dovolimo, da sama daš odpoved, ampak ti jo damo mi en dan prej".
In sedaj imam en velik kamen manj na duši. Seveda, lahko bi rekla, da sem ukradla čas delodajalcu. In to sem tudi povedala. Tri mesece- ker so me učili, a ne zaposlili. Za tiste urice (sami veste, da pišem pretežno pišem blog na domačem računalniku in ga kasneje prekopiram z diskete), ko sem jih pa premsn-jala... ehm... kot moji kontakti veste tudi to, da po pozdravu "čau" sledi skoraj takoj "ej, mam delo, grem" :) Zatorej imam čisto vest. In se za to ne bom opravičevala.
Še posebno ker verjamem, da sem bila v prejšnjih 8 službah vedno zelo učinkovita. In povsod (tu je bilo dejstvo, da imamo vsi zaposleni omogočen internetni dostop, predstavljeno kot luksuz:) sem brala pošto, pisala blog ali pozdravila prijatelje preko MSN-ja. In, za tem tudi trdno stojim (no, sedim:), naredila vse kar so mi za narediti dali.
V tej službi pa sem se naučila veliko. Hvala jim. Predvsem to, da sem še bolj trdno prepričana v dobro počutje na delovnem mestu, v pripadnost podjetju in odnosu med zaposlenimi. Vsak zna namreč pokazati napako, a le malokdo dejansko pokaže tudi rešitev.
Upam, da so se česa naučili tudi sami. Mogoče na nepravi način, pa vendar. Ker situacija, ko se ljudje odmikajo iz podjetja ne more biti zgolj slab karakter posameznika, ampak bi morali premisliti kako pridobiti in obdržati uslužbence. Ko sem včeraj razmišljala zakaj moje sodelavke nikoli niso pokazale ne navdušenja, ne razočaranja nad delom sem dojela, da so vse pravzaprav zelo mlade. No, povejte mi kako naj se človek, ki mu je to (verjetno) prva zaposlitev in je čez leto dni dober le v tem kar počne, odloči da bo zamenjal službo? Ne more se. In ne bo se. Ker je to edino okolje, ki ga pozna in v katerem dobro funkcionira. Kar ga moti pa pač potlači. Popolnoma jih razumem. Sama pa ne morem biti takšna in vem, da bi se ali kregala ali trpela. Nič od tega pa nočem.
Šefica je celo prebrala odlomek v časopisu, ki je (sicer nisem dojela v kakšen kontekst mi ga je skušala spravit, recimo da takšnega, ki ga opisujem po zaklepaju) ciljal na dejstvo, da smo mladi diplomanti odvisni od staršev. No, da. Seveda je lahko oceniti človeka na oko. Ker sem pustila službo, brez imeti v ziher planu novo, je logično, da mi življenje financirajo starši. Ajoj, jok brate. No, pa sej,.. vi veste. Kaj bi razlagala reči, ki jih spozna vsak, ki me vsaj malo pozna kot osebnost. In ne zgolj kot mašino za večanje kapitala podjetja.
In sedaj smo vsi zadovoljni:
oni, ker ne bodo imeli socialno naravnane sodelavke
jaz, ker bom spet aktivno iskala službo, se veselila vsakega dne posebej in ne imela občutka, da se bom vedno morala pred čim zagovarjati. Ker storjene napake priznam takoj, takoj se tudi opravičim... vloge grešnega kozla pa pač ne bom sprejela.

In sedaj naj še napišem, da sem bila včeraj na Bledu. Jedla blejsko grmado (a sploh kdo ve kaj to je? vsi vedno trobiste o teh kremšnitah, ki meni osebno sploh niso všeč), se v avtu vozila okoli jezera (dežek pada, dežek gre in sprehoda bilo ni ne:), zvečer pa šla v kino. Ajoj- Pirati s Karibov 3. Ne bi o tem. Moj okus je pač drugačen. Ker pa ga je izbrala kompanija pa ok. Naj jim bo. Bom pa sama odhajala gledat evropske filme, poslušat jazz in se sprehajat po zakotnih ulicah Ljubljane.

Sam... no, da.... če lahko jaz vedno potrpim zakaj ne morejo drugi? Jah vem. Ker sem premila duša in vedno zaključim stavek z "Sej če ti ni, ne rabi it". Jao Vesna. Pol pa bodi samotar! :)