22. maj 1982

No ja. Obletnica.
Kaj bi bilo drugače, če bi bilo drugače? Veliko. Pa bi bilo drugače tudi boljše? Ne vem. V veliko primerih ja. V nekaterih sigurno ne.
Danes je četrt stoletja odkar je moj življenjski sopotnik sestavljen, ne iz kosti in mesa, tople krvi, ampak iz ogrodja in koles, hladne kovine.
Jap, moj voz je svojilni zaimek dobil pred natanko 25. leti. In ker je prav, da napišem zgodbo tudi na blog, jo pač bom. Da bo tukaj. Da jo boste vedeli vsi. In še kdo, ki bo vletel. Zakaj pa ne.
To je tako kot bi me poznali. Ker je del mene.

Bil je sončen dan. Ne vem, mogoče sobota, nedelja. Vem, da smo pekli na roštilju. Ob stari hiši se je počasi dvigala nova. Spomnim se češenj. Ne vem zakaj, ne kje. Ampak spomnim se. Oče je potreboval papir za pričetek kurjenja in ga odšel iskat. Jaz pa sem zagledala papir na mizi. Visoki, železni mizi, ki je delavcem služila pri gradnji. Okrogla je bila... mogoče. Težka in železna, rdeča... nedvomno. Na njej je bil papir. Veliko papirja.
Zgrabila sem z ročicami ta papir in potegnila. Da ga odnesem očetu. Ker sem hotela pomagati (že takrat:). Papir za pričetek kurjenja. Da bo popoldan lep. Kot toliko popoldnevov prej. Ja, in tudi kasneje.
Pa ni bil papir. Bil je bel polivinil, močno pritrjen na mizo.... ki se ni strgal. Ne.
Tako sem povlekla nase mizo in obležala pod njo. Spomnim se udarca v brado. Težkega dihanja, slišim glas mame, vidim pa očeta, ki teče po klancu.
Naslednje se spomnim naročja mame, ki me je držala ko smo odšli v bolnico.

In to je vse. Ta trenutek, ki je zasukal življenje tedaj tri in pol letnemu dekletcu. Hudomušni deklici, ki na slikah zgleda kot fantek. Pegasti in rjavi.

22. maj 1982 je dan, ko sem pričela življenje, ki sem se ga v celoti zavedla kasneje. Mnogo kasneje. Takrat sem bila premajhna. In če se je to moralo zgoditi se zahvaljujem Bogu, da se je takrat.
Nedvomno sem drugačna oseba kot bi bila, če se to ne bi zgodilo. Boljša, slabša, milejša, bojevnica.... ne vem. Vse in nič. Nikoli ne bom vedela. In me ne zanima. Ker živim sedaj.
In četudi se, za tiste, ki me ne poznajo, sliši čudno imam rada življenje. Moje življenje. Lahko dajem in sprejemam, lahko ljubim, čutim, mislim... nisem polovičen človek in tega se zavedam.

Zato je prav, da sem delila z vami tudi del bolečine, ki je vidno(voziček), nevidna(čas) v meni.

Obletnica. Tisti dan, ko sem kot otrok odrasla in današnji dan, ko sem kot odrasla še vedno malce otrok.
Amen.