Ne, tako ne gre več naprej

Edina stvar na katero se lahko v življenju zanesemo so spremembe.

Eden boljših citatov, ki sem jih kdajkoli zasledila. Napisala pa zato, ker bodo sledile spremembe. Torej. Med enim ugrizom v jabolko in drugim sem se odločila, da zamenjam službo. Ki pravzaprav sploh še ni bila moja :)
Ko sem prišla sem (in če se vam da brskat v arhiv postov) sem bila navdušena nad kolektivom. In ravno ta je tisti, ki me sedaj pušča povsem razočarano. Pa ne celotni, ne. No, mogoče bi raje kot kolektiv omenila besedo vzdušje.
Predstavljajte si, da zrak drugače lebdi v prostoru, ko ena od oseb zapusti sobo. Ne vem vam točno razložit... Sprva sem mislila, da sem preobčutljiva, da se moram privadit. Iskala sem razloge, da se bo morda to spremenilo... ali jaz, ali oni. Seveda je to utopija. Po več različnih službah, ki sem jih opravljala in se v vseh dobro imela je tukaj definitivno krivda na drugi strani. Nisem stavkokaz in nisem preobčutljiva. Morda pa. Ampak v smislu, da se ne pustim žalit na osebni ravni, da verjamem v konstruktivno reševanje težav in v pravično delitev dela. Vsega tega tu nisem dobila.
In ko se mi zadnji teden vsi prilizujejo (pomislite to- dogovorili so se celo, da bi me, ko se preselim, hodil iskat eden od naših šoferjev) je vse skupaj zelo smešno. No povejte- se mi samo zdi, ali bi pričeli z istim odnosom,kot se spravljajo nad ostale sodelavke, tudi pri meni? Samo, da podpišem pogodbo in bi zapadla v "zderi se nad ljudmi" vpliv, ki ga ne bi mogla prenašat. Ne vem kako ga ostale. No ja, vem. Brezhrbtenično vedenje te v taki službi pripelje do pokojnine. Veste kaj? Naj jo imajo.

Zaupam, da je pod sončkom tudi zame službica, ki me bo veselila in v katero se bom vsak dan rada vračala. Če pa ne, pa pač ne. Raje telesno stradam, kot duševno umiram.