Z zamudo

Že kar nekaj časa se nisem posvetila svojim družbeno nemotečemu kotičku možganov tako imenovanemu kritičnemu komentiranju…zato začnimo.

Ker taki posti zahtevajo nekoliko več časa jih pač pišem bolj poredko. No, pa tudi verjamem, da niso tako berljivi kot tisti v katerih vam ponujam bolj sproščene teme. Za ta post sem si izbrala, kakopak z dvotedensko zamudo :), neurje, ki je prizadelo Slovenijo. Veliko blogov je bilo obarvanih s to tematiko… mene pa je spodbudil post Suxe, ki je lepo in preprosto napisal o tem kako smo ljudje neobčutljivi za soljudi medtem, ko dvignemo veliko prahu okoli izginotja bolnice Franje.
Vse lepo in prav. Tudi sama sem pozitivno pokomentirala pisanje. Zmotilo pa me je sledeče; Vse naenkrat se pod podobne poste podpišejo osebe, ki ga pohvalijo in tudi nekoliko (popolnoma moje mnenje seveda) premočno dolijejo olja na ogenj. Nekateri komentatorji so zgodovinski spomenik ocenili kot »kup dil skup zbitih« (v tem primeru govorimo o bolnici Franji, lahko pa bi šlo za katerikoli drug spomenik ali kulturni objekt, pa dvomim, da bi se jim mnenje spremenilo). Če pa to ni Cankarjevsko hlapčevstvo…
Pa poglejmo to reč še z druge strani.
Sočustvujem s prizadetimi in po svojih močeh sem tudi sama pomagala. Ni mi pa vseeno, ali celo brezpomembno to, da je bil uničen zgodovinski spomenik. In potem se postavim v kožo nekoga, ki je izgubil vse… morda celo sorodnika. Grozno. Nepojmljivo. Hiša v soteski me v tem trenutku prav nič ne skrbi. Ta naj skrbi državo, ki jo bo slej ko prej tako in tako obnovila. Denar se bo našel, udarniško delo prav tako.
Ampak ljudje božji… ljudje smo tudi zgodovina, smo tudi dogodki preteklosti…brez njih bi ne bilo sedanjosti. In če se je, poleg veliko uničenih življenj, izbrisal še delček naše zgodovine je to zame takisto žalostno. Zato žalujem tudi za bolnico Franjo, za ukradenimi predmeti iz Groharjeve zbirke in za vsakim spomenikom, ki je živel desetine let med nami, pa smo se ga spomnili le, ko smo se ga pač morali. Ali sedaj, ko ga ni več. Nikoli se ne da, in se ne bi smelo, enačit izgub, ki jih narod doživi ob takšnih in drugačnih nesrečah. Ljudje so daleč bolj pomembni od vsakršnega koščka lesa, kamna ali slike. Nikoli pa se tudi ne bi smelo popljuvat nekaj, kar bi nam v normalnih okoliščinah pomenilo spomin na polpreteklo zgodovino, sedaj pa je to »le kup dil skup zbitih«.
In zakaj govorim o Cankarjevih Hlapcih? Suxov in podobni posti so sprožili val vsesplošnega odobravanja oseb, ki so v svojih komentarjih tako prepričane v svoj prav, da najbrž nimajo mnenja zakaj in za kaj nam sploh kakršenkoli pomnik služi. Zdi se mi, da so srečne, da ta obstaja zgolj takrat, ko imajo ob ogledih v šoli prost dan, in ko se v brezdelnih dneh odpravljajo na izlete. Še sami avtorji postov (tu ne mislim zgolj Suxe) ne podpihujejo tega, da jim je vseeno glede uničenja objekta,… ampak želijo zgolj podati mnenje o reakcijah ljudi, ki poveličujejo predmet v primerjavi s človekom. In temu sem v komentarju pritrdila. Vse ostale, ki so zaplavali v radikalnejše (in po mojem mnenju celo omalovažujoče) vode, in ki tako hrabro vrtijo jezik, ne vedo pa popolnoma nič o zgodovinskih pomnikih in slovenstvu, pa ne bom trepljala po rami češ, da smo na isti strani.

No, kot rečeno pa je to zgolj subjektivno mišljenje, ki sem ga spletla okoli drugačnejše perspektive. Drugačnega gledišča naravne ujme, ki nas je za trenutek, morda teden, zares povezala skupaj. Imeli smo enotno mnenje, da je vse skupaj grozno. Nekateri zato, ker se jim je življenje obrnilo na glavo,… drugi zgolj zaradi senzacionalističnega pristopa medijev.
Kakorkoli… ali smo se iz tega kaj naučili (Spoštovanja? Krhkosti? Prijateljstva?) bo pokazal čas. Osebno dvomim. In naj se to sliši še tako bedasto sem prepričana, da je za zavedanje lastne enakopravnosti velikokrat potrebna tudi kakšna žalostna preizkušnja.
In napisan je bil še en post o vodi.