Mamma mia... že toliko?

Ponavadi me bolj malo zanima kdo in kdaj ima rojstni dan. Ampak ta večni mladenič ima jutri 70. let. Poslušali so ga moji starši, moj brat in jaz. Res... še sedaj žanje polne dvorane poslušalcev. In ne majhne. Ko sem bila najstnica je bila ta pesem imenovalec vsega, kar je bilo romantičnega. Predstavljala je princa na belem konju, majhno sobico v četrtem nadstropju, telefon, ki leti skozi okno, poln hladilnik, ...in naju dva, sama (Soli).
No, drugače ima gospod Adriano Celentano zelo "težke" pesmi. Družbeno kritična besedila se skoraj nikoli ne rimajo, in sliši se kot bi govoril, ne pel. Verjetno mi je prav to všeč, ta nekonvencionalnost. No, za spremembo naj čestitam neznancu; Srečno Adriano. In ker nekateri ne razumete italijansko, še prevod.

Sama

Nima pomena, da zvonite tu, nihče vam ne bo odprl.
Svet in njegovo norost sva zaprla ven.

Ena laž tvojim, poln hladilnik,
ena brca televizorju.
Samo jaz, samo ti.

Nima pomena, da kličete, nihče ne bo odgovoril.
Telefon je zletel ven iz četrtega nadstropja.
Veš bilo je pomembno, da misliva tudi na naju,
nikoli nisva skupaj.
Sedaj ja, sedaj tu.

Sama,
koža je kot obleka.
Sama,
en sendvič za oba.
Jaz in ti.

Sama,
drobtine v postelji.
Sama,
ampak še bolj objeta.
Samo jaz, samo ti.

Svet gledan skozi okno izgleda kot film brez glasu.
In tvoja sramežljivost naredi tvoje telo še realnejše.
Si lepa ko hočeš, punčka, ženska potem,
nikoli me ne razočaraš,
prav takšno te hočem.

Sama,
pustila sva luč prižgano.
Sama,
ampak poglej kdo je v srcu.
Jaz in ti.

Sama,
s časom, ki se je ustavil.
Sama,
ampak končno midva.
Samo midva, samo midva.