Blogam torej menda sem

Desno sameva stol, prav tako za mano. Pred mano ekran, Za njim Zgolj slutnja osebe. Sodelavca, ki tipka. Če pogledam levo ga vidim v šipi. Za mano glas sodelavke, ki kliče. Vedno isti pozdrav, vedno enaka vljudnost. Srkam kavo iz avtomata in tipkam blog. Kam so šli časi, ko sem filozofirala v nedogled? Ko sem s tem praznim listom predebatirala nepomembne reči, ki so se mi vtisnile v spomin? Malce me žalosti, da tega ne počnem več. Takoj nato pa se zavem, da je bilo to obdobje. Nič več kot obdobje. Zanimivo, dolgočasno, pismeno, molčeče. Sedaj ga več ni. Sem in tja napišem kaj, kar je nadomestek temu, kar v resnici občutim. Kot sedaj. Pišem, da bi pregnala dolgčas, pišem ne da bi pravzaprav vedela kaj bom napisala. Drobtinice svojega jaza. In to mi zadošča. Vi se pa znajdite :)