Zakaj si ljudje to počnemo?

Ker sem to razpravo napisala za nek drug dogodek, pa se mi zdi vredna mojega bloga, tadammm...malo filozofske Vesne tudi za vas.

Vsi hočemo nekaj in to takoj. Hitro se ogrejemo, ali ne, hitro zavrnemo, ali ne. Potem pa se širokoustimo, da nam sploh ni pomemben videz. Še huje! Pomembno nam je to, da naredimo nevemkakšen vtis v družbi (stas in glas), v resnici pa si ne upamo priznat, da smo preprosti. Pravo Cankarjaštvo (zatajitev). In veste kaj me vedno spravi v smeh? To, da se vedno nečesa branimo. Nekaj kar ni (vsaj tako se nam zdi) po merilih. Kar ni dovolj kul. Piflarji so smešni (zakaj? ker si vsaj malo želimo biti kot oni?), debeli ljudje so definirani kot osebe, ki so vedno na dieti (na eni strani jih trepljamo po rami, da so prav korajžni, ker lahko živijo s svojo težo...potuhnjeno pa si mislimo, da sami ne bi nikoli zabredli v tako življenje), invalidi so ubogi, razočarani nad življenjem in polni korajže (pa sploh poznaš zares kakšnega?), punce ki so niso bejbe so ziher čudakinje (ker je to edino pravilno na tem svetu, da če si bejba pol si ziher vedno za), ipd. ipd.
V samem bistvu pa smo mi tisti ubožčki, ki bi si morali izpraševati vest- ker se počutimo nelagodno ob tem, da bi mogoče v ne-po-jusu-človeku spoznali prijatelja, ga raje popredalčkamo. Postavimo se v bran, napademo s smehom, porogom ali empatijo, in iščemo družbeni konsenz. Ki pa ga, kakopak, ni težko najti.

Povejte mi...kje pa imaš SVOJO glavo, da bi o tem razmislil?

Blog je nastal v zanosu (ali odnosu) dveh oseb, ki se imata rada, pa vendar sta tako željna pokazati svojo nadpovprečnost, da sta se, ko sta bolje premislila, izgubila v množici povprečja in znova naredila korak vsaksebi. Če bi se zmogla odkrito pogovorit, izliti svoja čustva in pričakovanja, brez tesnobe o tem, da bosta izpadla bedasto, bi sedaj vsekakor gradila trdnejše temelje prijateljstva. Tako pa morata znova prijeti za lopato besed in graditi odnos.