Biti zgolj to

Včerajšne potovanje z vlakom med relacijo Ljubljana-Koper.

Gospa, čigar glas je napolnjeval cel vlak, je v eni uri ugotovila, da sta s sogovornico iz iste ulice, in da se ne poznata, povedala ji je kdo ji popravlja zobe in kako ji je z luskami pobelil nasmeh, katere plombe ji je dal in da je zobozdravnik pravzaprav drag.
Ampak tako fajn veste.
Komentirala je šopek, ki ga je njena naključna in sprva nič hudega sluteča sogovornica dobila od svojega vdovca s katerim prijateljuje. Stavek je bil v smislu" Ali je tudi on starejši?". Ko ji je gospa vljudno povedala, da je pač v pokoju in da pomaga svoji mami, je naša gospa PovemTiSvojeŽivljenjeVEnemDihu (zaradi praktičnosti bomo skrajšali na gospo A) dodala "Ali je tudi ona starejša?" (uhm...ne... sin ima okoli 65 let njegova mama pa je nekaj let mlajša od njega?!?).
Na pritrdilni odgovor je rekla- Joj kako fajn.
Povedala je, da se vsak teden seli med tremi državami, da je nepraktično imeti različne kovčke in kje parkira avto.
Ampak je tako fajn, da mi ga tam še niso razbili.
Povedala nam je o svoji prometni nesreči in o alternativni medicini, ki ji sprošča mišice. O tem kje stanuje njena mama, od kje je njen oče in kje in kaj študira hči. Razvnela se je ob dvakratni ponovitvi zgodbe o tem kako jo je obiskal novinar (v druge je uporabila besedo žurnalist...najvrž zato, da ne bi vedeli, da govori že drugič isto), ki je bil presrečen nad tem, da zna naša sogovornica nemško.
Počutil se je tako zelo fajn.
Ker je naša gospa A zelo prijazna ženska je ponudila prevoz tudi sogovornici. In zaradi te ponudbe je le-ta pokasirala še celo zgodbo o luksuzni hiši, ki jo gospa A gradi, o stroških in obrtnikih. O nogavicah in o policiji. O hrani in o soncu.
Fajn.
V tem trenutku sem si v ušesa vtaknila slušalke in še uro in pol poslušala glasbo. Ko sem jih par sto metrov pred postajo spravila sem ujela še del pogovora o uspešni karieri.
Fajn karieri pevke.

In v tistem trenutku se mi je gospa A zasmilila.
Pravzaprav ne vem kdo se mi je zasmilil bolj- gospa A, ki potuje z vlakom in je tako zelo osamljena, da išče žrtve med potniki, da se lahko vsaj s kom pogovori, ali njena sogovornica, ki je bila obsojena na še 20 minutno vožnjo z avtom z njo ob sebi.

In zaradi tega občutka, da bom nekoč tudi sama iskala naključne sogovornike, da jim bom delila svoje skrbi, sem končala svojo zgodbo s človekom, ki me resnično ljubi, ki pa ne zmore deliti svojih skrbi z menoj, niti se v polnosti zavedati mojih. Moj G ni več moj G. Upam, da bo našel žensko, ki bo od njega zahtevala zgolj to, da živi za sedanjost, in je preteklost in prihodnost ne zanimata toliko.
Jaz sem preveč čustvena, da bi zmogla medosebno brezbrižnost in to, da nisem pogrešana na takšen način kot sem si želela biti.

Osvojena snov?
Ugotovila sem, da sem navsezadnje velik romantik. Da se ne morem prodat pod ceno in da sem rajši samska kot v zvezi kjer bi se za dobrobit vseh okoli mene (njega, svojih in njegovih staršev, morebitnih otrok) žrtvovala zgolj jaz. Še bolj trdno sem prepričana, da bi bila v razmerju, kjer bi mi odzvanjalo v glavi "vsaj sama nisi", bila še bolj osamljena kot sem sedaj.

Če pa kdaj odraste in uvidi, da je zveza nekaj kar temelji na popolnem zaupanju in deljenju ne zgolj lepih reči (zanimivo je to, da ima s tem velike težave on, in ne jaz. No ja...najbrž zato, ker jaz svoje ranljivosti ne morem skriti za neko frajersko podobo...) potem pa lahko znova postaneva prijatelja. Žal nimam moči, niti želje, da bi bila njegova mama, partnerka, vest, ljubimka. Vsaj ne na tak način kot ga potrebuje on. Jaz potrebujem moškega, ki je že izoblikovan.

Nekoliko bolj sama, nekoliko bolj razočarana, nekoliko bolj obogatena.
Fajn.