Trač

Ja, sem na bolniški in ne najdem minute časa, da bi pisala blog. Lahko bi rekla, da se mi ne dogaja čisto nič. Pa ni ravno tako. Je pa res, da so to bolj osebne reči in če bi jih obelodanila bi priznala poraz. Poraz pred svojo trdno voljo da "s tem tipom nočem imeti nič". Ampak imam. Avanturo pač. Kdo mi kej more? Nihče.

Živim dvojno življenje kar mi trenutno zelo ustreza. Kot bi tista energija, ki jo dajem ven ob žurih (veste o čem govorim :) ) čakala skrita, da se znova sprosti. In tale moj je dober ventil za tole. Napol Balkanec, čeprav čisti Slovenec, napol huligan, čeprav ustreže v vsem, napol nepismen, čeprav dober učenec, napol lenuh, čeprav deloven...kontroverzno do obisti. In to me jezi. Besna sem, ker ga ne morem popredalčkat. Ker me vedno preseneti. Pozitivno ali negativno. Je že res- tale zgodba služi zgolj temu, da se kaj novega naučimo drug od drugega. Če nič ne poskusiš ne moreš delati napak iz katerih se lahko veliko naučiš. Zato sedaj delam napake. In to velikanske. I like it! :)

Težava je v tem, da so moja moralna načela tako globoko usidrana v meni, da si ne želim lagati. Zato dobro vem, da to ni to. In to povem. Ampak on je zatrapan in tega ne razume tako linearno. Sranje ne? Malo mi ga je žal, ker tako trpi. Ker si zasluži nekoga bolj podobnega njemu.

No ja. Ker se mi ne da bit analitična bom zgolj uživala. Ne morem se ubadat z neumnostjo drugih, če še sama ne premorem kanček zdrave pameti :)

Pač. Moja divja plat je sedaj spuščena z vajeti. Ko bo postalo vse skupaj prenaporno za telo in duha pa se vrnemo na stara zapečkarska pota. Do takrat pa upam, da še kej napišem.