Že skoraj tam

Torej... 23. avgusta ne bo prav nič posebnega draga Snežinka :) No, ok. Tega pač ne morem trdit. Zakaj pa me je datum navdihnil, da sem ga uporabila v prejšnjem postu, pa ne vem. Mogoče sem jasnovidna in se bo zgodilo kaj drugačnega. Presenetljivega. Ne. Najbrž ne. Vseeno pa je, in to moraste priznati, dodatek konkretnega dne v možgane zasejal vprašanje. Učinek zagotovljen :)

Poleg tega, da pogrešamo moje pisanje naj vam povem, da pogrešamo še nekaj. Sonce. Vem, vem...čisti kliše. Ampak ne zdržim več. Potrebujem sonce, da grem ven. Da pozabim na to... uhm... recimo temu nekonvencionalno zimo, ki se mi je zgodila. Prebrala sem, da po dežju posije sonce. Ali celo nekje slišala. Mogoče mi je celo kdo to kdaj zapel. Ne bi vedela. Človek sliši vsemogoče trače :))) No, skratka. Odločila sem se, da je dežja čisto popolnoma dovolj in da bom, če kmalu ne udari skozi oblake, pričela depresirat. Res. Nič ne zmajujte z glavo. Seveda bi bilo lepo, da se mi pridružite. Vseslovenski dan depreseiranja, da pokažemo vremenu, da se z njim ne strinjamo. Pa kaj me brigajo Boinifacij, Servavij in Pankracij...še Zofka naj spakira iz kolendarja! Aaaaa.

Ok, že prav. Sem že dobro. Ne popolnoma, vendar bomo preživeli. Do sedaj smo. V službi delam nadure, da se zaposlim. In da zaslužim. In da delam. Znova aktivno vozim avto. Da telovadim. In da pridem kam. Komaj čakam na poroko brata. Da bo vse v redu. Da bom uživala. Da mine :)

Migracijsko obdobje mineva. Vračam se v ustaljene tire. Do naslednjič. Ko se spet zaljubim v življenje. Ker je. Do takrat pa bom malo mirovala. Ne morem leteti. No, vsaj poskusila še nisem. Bomo videli. Ponoči se skotalim na rob postelje in se zvalim čez. Že res, da bo let kratek. In pristanek boleč. Ampak tako bom vedela, da sem poskusila. Moja energija pač ne sme iti v nič. Če ne bom zletela...bom vsaj priletela. Na tla :)

In ker sem se spomnila pesmi Toneta Pavčka, ki mi je zelo pri srcu (Tone, pesem nekoliko manj :), naj jo delim z vami.
Nekoliko grenka, nekoliko sladka. Vseobsegajoča. Spomni nas, da lahko nekomu podarimo le šepet in nič več. In bo zadostovalo.
Vsak od nas je školjka, ki čaka roke, da jo pobere. Pssst...prisluhni ji.

Školjka si
na belem produ hrepenenja,
drobna školjka si
z neskončnim morjem v sebi.
Školjka,
s peno sle odkrivanja odhajajočih,
z vdanostjo molitve čakajočih,
s kletvijo mornarjev, besnostjo orkana,
z negotovostjo daljin in z zbranostjo pristana.
Školjka si
iz morja z morjem v sebi,
z večnim ritmom plime in oseke,
drobna školjka
s šumno igro širnega življenja.
Naj ne pojdem mimo tebe,
naj te moja roka najde,
biser,
in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.

In ker ta zadnja kitica združuje grenkobo omejenosti človeškega telesa in slutnjo, da je življenje kljub vsemu lepo, jo, dragi moji, za svoj gušt pač ponovimo.
Naj ne pojdem mimo tebe, naj te moja roka najde,
biser, in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.

Amen.