blizu daleč

Potne srage, ki ločujejo telesi,
jezik, vzdihi polni tihih so besed,
tvoje roke, ki sprašujejo "Kje si?"
in obljube iz oči, moj svet.

Ne gane topla blazina se pod nama,
kot bi dvoje ne obstajalo nič več,
v tem občutku ni strahu, da sama
se zjutraj bom zbudila, zvečer šla leč.

Le včasih senca dvoma me zagrne,
ta ptič zlovešč, ki kljuje mi srce,
pa tvoj me sok z vrhuncem strne,
tam žalost nemočna kot jaz, umre.