Prijateljstvo 1A

Zunaj je mraz in navkljub 5im uram spanca se dobro držim. Prav vesela sem bila, da sem včeraj spet videla stare prijatelje. Kot je rekla Ninč- Ne bi rada, da se odtujimo. Ker to se zgodi. Včasih smo/sem razmišljala, da se prava prijateljstva ne ohladijo. Pa se. Četudi vlagaš vanje veliko napora je razdalja tista, ki onemogoča, da so prijatelji tako prisotni v življenju, da bi z njimi lahko debatiral o rečeh, ki so se ti zgodile. In potem ostanejo dogodki, ki so bolj splošni kot bi si sam želel. Veš, da pogovor o novih znancih ni tako zanimiv kot tisti v katerem protagonista poznata oba. In zato ne govoriš toliko o tem. Ne toliko, pa vendar.
Prijatelji SO osebe s katerimi lahko govoriš ure o dogodku, ki se TEBI zdi pomemben. O reči, ki se je TEBI zgodila. O osebi, ki je TEBI ljuba. Ni pomembno.
Zato je prav, da si priznamo, da se prijateljstvo ohlaja. In tako postaja trdno. Prehaja v novo stanje, ki ni slabše od prejšnjega. Je zgolj drugačno. Od oseb zahteva več predanosti in daje več veselja. Ne pušča prostora za rutino in NIKOLI ni samoumnevno.
Zato lahko mirne vesti napišem, da imam prijatelje,
ki vejo da jih ne bom poklicala.
Ki vejo, da bom včasih "pozabila" na kakšno pomembno stvar v zvezi z njimi.
In dobro vejo, da ne bom preplezala Triglava zanje.

Vedo pa tudi, da če jih ne pokličem to ne pomeni, da zame niso pomembni.
Če kaj pozabim bom to odkrito priznala in brez lažnega posipanja s pepelom poskušala popraviti.
In dobro vedo, da bo Triglav ostal neosvojen. Ne morem namreč obljubiti, da zmorem biti takšna oseba, ki bi nosila težak nahrbtnik in ne klonila. In v tej svoji odkritosti vidim, da prijatelji cenijo neposrednost, ki morda predstavlja prvo pomoč pri plezanju čez težave. Tako lahko pomagam, drugače (še) ne.

Zato si želim, da vedo da BOM zraven, ko bodo lazili po makadamu, asvaltu, čez ovinke, shojene poti, prek trat in tja vse do mavrice.
Vse povsod tja kjer bodo želeli, da se jim pridružim.

Veselim se staranja z vami, ne zgolj ob vas.