Ko že misliš, da si samo paranoičen…

…se ti godi scenarij, ki si ga sicer imel za možnega, pa vendar si upal, da ne boš nikoli v njem igralec. Glavni igralec :).

Zadeva je taka. Petek, ura 21.45. Rdeča svilena pižama daje toploto telesu in duši. Ker si ravnokar izpod tuša se okoli tebe širi vonj po kokosu. In manjkajo samo še sveče in prijetna glasba, da dokončaš delovni teden kot se spodobi. Odložim stranico. Oprem se na posteljo, da si prižgem radio.
In… aaaa… smooth zdrsnem iz svojega prestola na tla. Jap. Kot sem dolga in široka. Na tleh. Tam kjer se ponavadi zadržujejo smeti..in ne ljudje.

Pomislim, da bi lahko pobrisala prah pod posteljo. Sej veste.. če smo že tu. Ali pospravila spodnji predal v omari…če smo že tu. Ali se zajokala od vsega hudega…če smo že tu.

Po začetnem adrenalinskem valu, ki me zajame od napenjanja možganov kako za krščen duš rešiti situacijo, ker se seveda dosledno in vedno in trdno zaklepam v stanovanje. In seveda, naš domofon komajda dosežem iz vozička...ne pa v 50 centimetrov nižji nadmorski višini.

Se odločim, da pokličem Mykola. On je najbližji in najmočnejši. Pomislim, da tako in tako ne bo mogel priti. Delno imam prav. Lahko bi prišel... pa se ne oglasi. Pokličem Bernardo. Imam točno 50% možnosti, da ni odšla v Postojno. Dobra novica. Odlična novica. Ne samo, da je v Ljubljani, je celo v bližini saj je ravnokar odšla po Klemna v službo.

Oddrsam se do vrat. Za si skrajšat pritalno opazovanje sveta nad seboj vzamem s seboj še revijo Geo. Se pozicioniram blizu vrat in čakam. Vmes berem o snežinkah, ki jih ni. In razmišljam o tem kaj bi se zgodilo, če se ne uspem odmakniti od vrat, ko pride Bernarda. Jaks. Bum, bi vrata pristala v moji glavi...ali moja glava v vratih... Učinek bi bil pač enak.

Pokliče Mykola. Razložim situacijo in to, da ni treba skrbeti zame. Sem pač na tleh. Sem pač padla. Če se zgodi vsem se lahko tudi meni. Pustimo to, da ni ravno prijetno pasti z vozička. V rdeči svileni pižami. In sredi hodnika kot kupček nesreče brati Geo. Na tleh. Čisto zalimana. In kljub temu, da sem si zapela I belive I can fly... vam rečem, zavajanje. Nesramneži. Jaz pa preverjam, če sem se že kaj vzdignila od tal.
No, ko za silo potolažen Mykola odloži slušalko, pokliče Bernara. Ok, naslednja postaja; domofon. Vzamem svojo palico, ki je namenjena pomoči pri jemanju obešalnikov iz omare, se pozicioniram tik ob vrata in...gre. Jupiii. Še odklenem in se hitro oddrsam od vrat. V rdeči svileni pižami.

Bernarda in Klemen in jaz se smejimo. Seveda. Kdo je pa še videl kupček nesreče v rdeči svileni pižami na sredi hodnika brati Geo na tleh? Njima je bila dana ta ekskluziva :)))

Klemen reče, da bi si lahko kaj drugega izmislila, če sem ju že želela privabit na čaj :P Sploh ni slaba ideja- ko naslednjič koga pokličem lahko rečem »Pridi na čaj ali se vržem na tla« :)

Berni me horukasto dvigne na voziček in vsi skupaj gremo spit en čaj.

Dobre strani te zgodbe:
1. če padem ni nujno, da se vdam v usodo in napišem testament v prah pod posteljo
2. ko bom imela svoje stanovanje dam duplikate ključev prijateljem po Ljubljani
3. sedaj vem, da če veter ponese kristalizirano prizmo v oblak, v katerem je od –10 do –22 stopinj in je nasičen z 0,25 grama vode na kubični meter, se na vseh šest ploskev prizme takoj vežejo številne molekule. Tako kristal raste in se zaradi težnosti spusti na tla. Kot jaz :)

Slabe strani te zgodbe:
1. rdeča svilena pižama je sedaj na riti črna svilena pižama... imamo spolirano gaz iz moje sobe do vhodnih vrat
2. četudi ponavljaš refren pesmi I belive I can fly kot mantro... in se vmes zmatraš ( nedvomno obstaja povezava), se ne zgodi nič. Drugič poskusim s hare krišna, hare rama.
3. Sem bila na tleh. Dobesedno :)

Se pritiče še morala-
Svila se drsi. Ne glede na barvo. Zato v njej nikakršne kamasutra zvijanja. Ker se kaj hitro lahko zgodi, da se kamo-sutra odgovor glasi- v bolnico :)