Srečna da sem lahko manj srečna

Za lažje razumeti ta blog morate verjeti ali predpostavljati, da obstajajo trije prostori, ki to nisi, in časi, ki to niso. Tako pravi uradna religija Rimskokatoliške cerkve. So le abstraktne predstave o nečem hudem, odrešujočem in lepem. Govorim o Peklu, Vicah in Nebesih. In seveda morate verjeti ali predpostavljati, da Bog obstaja.

Teorija bi bila lahko sledeča. Bog nas ima rad. Ima nas neizmerno rad (tako Sveto pismo). Tukaj pa nastane dilema. Če nas ima Bog neizmerno rad zakaj dopušča trpljenje?
Že res, da smo se rodili v greh in z grehom. Ampak "vsak, ki bo vame veroval bo odrešen". Torej to ni pravi razlog.
Že res, da "nas ima tako rad, da nam dopušča svobodno voljo". Ampak (v to sem prepričana) večina grešnikov ne greši namenoma. Že slišim vaše misi "A morilci in posiljevalci tudi ne?!?". Ne, dragi moji. Mislim nas. Mali ljudje, ki se grehov ne zavedamo. Ki smo v svoji biti sicer dobri, pa vseeno imamo kaj za povedati, ko gremo h spovedi. Torej smo grešniki. Zatorej pustimo morilce in prave hudodelce za drugič :). Nenamenoma se torej odločamo za male vsakdanje grehe. Potemtakem tudi to ni razlog, da smemo trpeti.
Je trpljenje morda višje izkazovanje ljubezni do Boga? "Bog ni nikomur dal težjega križa, kot ga je sposoben nositi" Hmm. Dosti dobro. Za vernike, ki vero živijo do pičice natančno.
"Tvoj križ je izkazovanje ljubezni do Njega". To bi bilo pravzaprav idealno, če bi bil to samo po sebi pogoj. Pa ni. Ker "križ", če hočemo naše težave tako poimenovati, ne predpostavlja, da je nosilec dober. Kljub takemu pogostemu razmišljanju ljudi. Kakšnih starih mamc še posebej. No, naj vam odprem oči- Če sem na vozičku še ne pomeni, da ne preklinjam, da cele dneve molim ali da sem celo aseksualno bitje. To so stereotipne predstave, ki marsikoga presenetijo, ko mu oseba, ki je na invalidskem vozičku pove, da ne potrebuje ponujene pomoči. Je že tako. Hvala za to, da si se ponudil/a ... ampak jaz imam pravico pomoč zavrniti. In imam pravico, da se zato ne počutim kriva. Kljub neizmerni želji (ki pač ni moja, ampak tvoja), da narediš danes kaj lepega in pomagaš invalidu. Večinoma (žal) za se potem potrepljat po rami.
No, nismo svetniki. Zato tudi teorija o povezanosti križa z ljubeznijo ne drži vode. Kaj pa potem?

Recimo da je pot od pekla do nebes stvarna. Nič abstraktnega. Da so vice naše zdajšnje življenje. Vprašati se moramo kdo je torej prvi v vrsti za vstop v nebesa. Nedvomno tisti ljudje, ki so dobri. Verni in živijo po načelih iz Svetega pisma. Torej duhovniki, bratje in sestre iz različnih redov. Pustimo polemike o tistih, ki si ne zaslužijo biti niti na prostosti, kaj šele v takih službah. Osredotočimo se na res prave predstavnike vere. Sama poznam res dobre osebe. Take z veliko začetnico. In verjamem, da so bližje nebesom kot bom jaz kdajkoli.
Torej je naš križ naša pot odrešenja? Hmm. Zakaj pa ne. Ampak ne ustavljajmo se tukaj, pojdimo dalje. Ozrimo se širše. Recimo, da ima vsak svojo tegobo. Od najrevnejšega, do umirajočega, do žalostnega, pa tudi vesele osebe in tiste, ki jim "nikoli nič ne manjka" Ali jim res? Ne vem. Dvomim. Zato bi lahko predpostavili, da bolj ima oseba križev bolj daleč je od popolne odrešitve, torej nebes. Ste mislili, da bom napisala ravno obratno? :)
Recimo, da narišemo daljico. Na skrajni levi je pekel. Tu so osebe, ki niso všeč Bogu. Ker pa nas ima vse rad imajo priložnost, da se poboljšajo. Ampak se to ne zgodi v enem življenju. Kaj zdaj? Reinkarnacija? Neke vrste. Nič bat, ne verjamem vanjo. Moja teorija samo namiguje, da je naše trenutno bivanje pravzaprav odraz stopnje na lestvici. Torej so pri dnu morilci in hudodelci (in brezbožniki, ki preklinjajo Boga..če govorim o krščanstvu je to nekakšna logika, ki daje take nevernike bolj na dno). Naslednja stopnja smo vsi vmes. Trpeči, ki se odrešujemo, neverniki, ki so v biti dobri a neverni, preproste osebe, ki bolj ali manj grešijo. In na vrhu naj bi bili še iskreno in močno verni ljudje, ki resnično živijo Bogu všečno življenje. Kot rečeno duhovniki, bratje in sestre.
In če se postavim v vlogo nekoga, ki ni morilec in ne kvazi svetnik, pomeni da je moj življenjski križ kazen oz. odrešitveni del daljice med peklom in nebesi. Ko umrem bom sojena po tem kako sem napredovala po lestvici. Koliko sem izboljšala svojo vero do Njega kljub temu, da sem pač mali grešnik. In če bom ocenjena dobro bom v "naslednjem življenju" nekdo, ki se je odločil stopiti na pot svetosti. H kateri smo vsi poklicani, pa vendar se nam zdi, da to ni naša domena. In znova bom živela. Tokrat kot kaka sestra.
Če pa bom v prizadevanjih stagnirala bom ponovno podoživela življenje nekoga, ki pač trpi. Tako ali drugače. Morilec sem nekoč (po teoriji, da se ljudje izboljšujemo in ne nazadujemo) že bila. Svetnica pa nekoč (če se ne izgubim v nepregledni množici življenj) še bom.

Vem. Popolnoma sem zafilozofirala. Bom hitro končala, da ne zabredem globlje. Če je sploh mogoče :)
Pravzaprav je vse kar sem želela napisati to, da se mi zdi naše življenje res kot vice. Ni slabo in ni dobro. Je nekaj vmes. In ker je prav, da ga ne jemljemo kot nekaj samo po sebi umnevnega (koliko jih je tistih, ki niti ne vedo kaj dan življenja je) je tudi prav, da se ga potrudimo živeti lepo. Kot dobre osebe. Manj egoistično in bolj strpno.

In to ni povezano s tem kdo v kaj veruje...je povezano s tem, da smo odgovorne celice nekega okolja, ki ne obstaja zaradi nas. Ampak mi obstajamo zaradi njega. Zaradi staršev, ki so nas spočeli, okolja, ki nas sprejema in osebne zavesti, ki jo nadgrajujemo.
Naj bo ta gradnja v novem letu intenzivnejša. Pomislimo na to in se včasih zahvalimo, da vse to imamo. Ne bo nas konec, če bomo ponižno priznali, da smo pravzaprav lahko veseli, da imamo kar imamo.

Če nas ima Bog neizmerno rad zakaj torej dopušča trpljenje? Ker nam daje tudi priložnost, da se ga osvobodimo. In prava svoboda se prične v naših glavah. Nikjer drugje.
Molim, da bi moj egoizem postal altruizem in moje želje usmerjene navzven. Po tej "teoriji" se bom tako izognila dolgi daljici med peklom in nebesi.

Vse to v vicah, ki sem jim reče življenje. Amen :)