Kdo si upa?

Človek je nekakšno potuhnjeno bitje. Vsaj kar se želja tiče. Zaradi hlinjene obzirnosti si ne upamo povedati kaj si želimo. Že kar nekaj časa razmišljam, da bi vam dala v glodanje tale post.

Kaj se zgodi, ko javno poveš svoje sanje? Ne, ne. Preveč pretenciozno se sliši. Recimo, da poveš svoje predstave o tem kar si želiš. Na koncu se tako ali tako (nadomestek besede itak :) zaveš, da že vse veš. Da so sanje tisto, kar imaš. Če si to želiš. Če ne pa čakaš. In čakaš. Morda dočakaš. To ni pomembno. Pomembno je da, ko to poveš, postaneš obsojan. Ker se ne spodobi. Ker se tega ne dela. Ker jih vsi imamo...pa jih le malokdo pove. Svoje sanje. Ko še lahko sanjaš.
In jaz še lahko. Ker nimam obveznosti do nikogar.
Zato vam bom napisala kaj vse bi imela, če bi lahko. Ne briga me, če izpadem kot nekdo, ki ima natančno predstavo o tem kaj si želi...tudi v medsebojnih odnosih. Preveč načrtovano boste rekli. Morda. Jaz to dojemam kot opis svojih želja.

Dokler ne začnem živeti realnost, ki bo sanjska :)

ŽELIM SI
fanta, ki ...uhm... težka bo. Res. Lahko bi pisala o notranjosti in se izognila očitkom, da sem vizuelka. Pa ne bom. Ker je prav namen posta, da povem, odkrito povem kaj želim :)
Želim neprevisokega in definitivno ne suhega fanta :) Močne roke, lep hrbet. Definitivno duhovit. Malce filozof. Nekoga, ki si bo želel v moji družbi tudi molčati. Skupaj v tišini.
Nekoga, ki me bo pogrešal. Ljubosumnega...zakaj pa ne. Ki bo imel rad našo deželo, njen jezik, kulturo. Ki bo te vrednote spoštoval in živel. Ki bo veren. Ali pa ne. Bo pa pustil meni, da živim svojo vero. Ljubitelj otrok (kliše, kliše). Ki mi bo v pomoč. V vsem.
In me bo presenetil na Gregorjevo. Ne na Valentinovo.

Želim si svetlo hišo. Z veliko okni. Uporabno pohištvo in nekoga, ki mi bo pomagal v gospodinjstvu. Vrtnarja. Vrt. Mačko ali dve.
Službo med dobrimi sodelavci. Dobro plačo. Možnost potovanj. Da se potem vrnem domov.
Avto s šoferjem (ta pa je a?:)

Skupne zajtrke. Valjanje po postelji. Drobne pozornosti.

Ne, nisem romantična. Morda malo. Čisto malo. Ravno prav. Si pač želim vse to. Sem slabša, če povem? Mislim, da ne. Sem le nekoliko svobodnejša v tem izražanju kot tisti, ki že imajo kaj od tega. Ali pa prav nič od tega.

Tisti, ki so svoje sanje zamenjali za realnost, ki je postala sanje. Jaz še čakam. Morda dočakam.