Dovoli, da te objamem

Konec tedna je končan. In spet smo bližje novemu. Moram vam povedat kakšen je bil moj. Enostavno moram. Ker je bil res lep. Malce drugačen. Malce otroški. Rada se imam v takšnih občutjih. In srečna sem, ko se mi reči dogajajo brez scenarijev. Čeprav sem človek navad. Železnih.

Torej. Sobota. Dan za sprehod po Ljubljani. Lepo vreme, dobra družba in nasmejani obrazi. V centru vroč čaj. Mrzla lička dobijo rdeč pridih.
Ko kdo nepovabljen vstopi v moj osebni prostor se tega močno zavem. Spomnim se, da smo se pri urah psihologije učili pasove, ki so definirani kot širši prostor za interakcije med osebami.In tisti ožji. Intima. Manj kot pol metra radiusa okoli telesa, ki mu pripadamo.
No, sama se zavem vseh premikanj še nekoliko širše. Občutim vse, ki se gibljejo v mojem prostoru. To največkrat pravzaprav ni nelagoden občutek. Zgolj je. Veliko vas ve o čem govorim. O sedenju čisto blizu, o pogovarjanju v zaupnem tonu, ki stremi h temu, da se kdo naslanja na voziček, ki je tvoj. Je del tebe. No, mene. Če kdo tega tako ne občuti tako naj mi oprosti. Nočem posploševati. Govorim o lastnih izkušnjah.
In govorim o objemanju. Dotikih. Povabljenih, naključnih, vsiljenih.
Ne morem reči, da se rada objemam. No, kot kdorkoli. Prijateljski, ljubeči in družinski objemi mi pustijo lep spomin. Ta vikend pa sem si dovolila objemanje :)

Po centru se namreč sprehajajo ljudje vseh starosti, ki v rokah nosijo napis Zastonj objem. V okviru akcije Objemimo Slovenijo se nevsiljivo sprehajajo po ulicah in objamejo vsakogar, ki si tega želi. In v soboto sem se objemala. Lepo. Prav prisrčno. Tako zelo, da moram o tem blogat.

Bila sem v družbi še dveh moških predstavnikov, ki se jim je zdela akcija malce čudna. Ko pa sta tudi sama bila deležna takega nezrežiranega objema ju je prevzela prav dobra volja. Veselje nad tako prisrčno gesto, ki nikogar ne prikrajša, prejemnika pa vseeno razveseli.
In zakaj ne... Ko smo se zvečer poslavljali smo se objeli. Zastonj. Nikakor zaman. It was a perfect day.