Cinizmus vulgaris (t.i. navadni cinizem :)

Tako. Ker me razni neodpisani maili in MSN okenca hitro zavedejo sem se odločila, da danes najprej napišem post šele nato vstopim v ostale možnosti, ki jih moj računalnik tako lepo ponuja.

Ko sem pričela s pisanjem bloga sem prijatelja vprašala "Naj napišem, da sem na invalidskem vozičku?". Spomnim se, da mi je odgovoril, da lahko to napišem, da pa ni nujno. In če boste brali moje prve poste boste videli, da sem vso stvar vedno smooth izpeljala tako, da nisem neporedno pisala o tem. Zakaj? Edini zadržek, ki ga občutim še sedaj, je pravzaprav to, da si ne želim nekih ekstremizmov v pisanju. In potemtakem v branju.
Naj razložim. Kot oseba na vozičku je to moj svet. Svet, ki ga deli večina bralcev mojega bloga. In zato bi o tem, o svojem življenju in občutkih, lahko venomer pisala. Moja osebnost je pač zaznamovana z mojo invalidnostjo. Zato si nisem (in si tudi sedaj ne) želela, da bi začela pisati zgolj o tem kaj vse me jezi, nad čim vse sem razočarana in kaj me veseli v odsevu tega, da sem na vozeku.
No, in to občutje sem tudi preslikala na bralce, ki bi/so prihajali izven poznanih krogov. Kdo bo bral post o nedelovanju avtobusnih ramp v Ljubljani brez pomislit, da so tako in tako vsi moji nadalnji in prejšnji posti usmerjeni zgolj v to temo? Res. Kot pisec bloga sem imela slab občutek, da bom tako apriori ustavila potencialne bralce.
In seveda še druga skrajnost- da bi me kdo komentiral zgolj iz tega vidika, ker sem pač invalid. In potemtakem nekdo, ki piše blog iz obupa. Dolgčasa. Ker želi bit poslušan. No da... to je res. Želim biti poslušana. Ampak zato ker sem egocentrik :), ku vsi blogerji navsezadnje.
Ker pa me poznate in veste, da sem zelo zanimiva sogovornica (že slišim ovacije nad to izjavo ;) sem se v določenem trenutku odločila, da mi je vseeno kateri post bo kdo od ostalih bralcev bral, ko zaide na blog. Če ga bo branje pritegnilo bo šel malce preverit moja prešnja pisanja.
Ha. Kdor pa bo opustil branje zgolj z vidika, da so moji posti tako in tako zamorjeni in žalostni...sej veste, kot smo vsi tisti, ki smo na vozičku ;)...no pač. To gre na njegovo škodo. Če ne drugega bi lahko dojel, da je fraza "več znaš, več veljaš" preslikana tudi na "več ljudi spoznaš, več mnenj lahko imaš".
In zdej še prošnja za nevesoljske bralce- nikar mi sedaj ne pišite, da me ne berete zato ker sem na vozičku. Meni je to kristalno jasno. Berete me ker sem fajn. In ker zanimivo pišem. In ker me morate (drugače ne grem z vami na kafe;)..., ehm, tudi to je način za obdržat bralce :)

Blog VesneG je lep primer dokazanega smiljenja sami sebi in nepreklicne zamorjenosti osebe, ki je na invalidskem vozičku. Zato nikar in nikoli ne beri postov iz preteklosti in tistih, ki bodo sledili. Ne dovoli, da ti odprejo oči o tem, da (kar je vsesplošno znano) je naše življenje ena sama beda, brezplodno vstopanje v vsak nov dan.
Jap... jaz sem vzorčni primer za to. In sedaj vas prosim, da nemudoma potrdite te moje teze, da se slučajno ne bom počutila drugačno. In seveda, da označite kot pravilno razmišljanje vseh tistih, ki me NE poznajo, pa TOČNO VEDO kakšna sem :).

Huahuahua... ha ha... hehe hi hi hi.... brljub... grhuahua... zek.