Ironwoman

Mah... MSN ne dela. Upam, da bo v sredo boljše. Ker bom drugače morala začet jaz delat :))

Jeeee- v Ljubljani sem. Zakaj se veselim sivine in dežja? Zakaj se že veselim, da si moram sama kuhat? Zakaj sem vesela, da moram hodit v knjižnico, če hočem priti do interneta?
Ja...uhm...no, če stvar pogledaš tako je res čudno. Ampak meni to ustreza. Ker ni prilagajanj. Dejanskih. Čustvenih. Če hočem biti jezna ali razočarana ali žalostna ali bolna, sem tukaj lahko. Doma bolj težko. Staršem sem namreč nezavedni simbol neomajne volje. Nekako ni v redu, če sem slabe volje. Če me kaj boli je to tako neverjetno (sej sem vam povedala, da nikoli ne grem h zdravniku), da smo potem vsi "bolni". :)
Sej to ni nič hujšega.
Samo včasih, ob daljših obdobjih doma, je težko ohranjati to ravnovesje. No sej, če pravzaprav resno premislim, nisem ne doma, ne v Ljubljani pogosto jezna, razočarana, žalostna, bolna. Vseeno pa jih lahko, ko me ta občutja zagrabijo, tukaj hipno izrazim. Brez pomislekov, da to ni v "Vesninih normah" sprejemljivosti.

Tako. In sedaj bom malce popasla oči na luštnih tipčkih, ki jih zmede moja prisotnost v kubu, in uživala v njih zadregi. Yeah! :))