Spet ti Vesnini filmi...

...in seveda spet ne bi bila jaz, če bi vedela njegov naslov :). Saj veste kako to gre pri meni. Nimam spomnina za naslove in podobne nepomembne reči pri filmih :D
Važno je, da vem zakaj mi je film všeč... in čudo...nekateri imajo vsebino, ki mi vedno ponuja kakšno novo iztočnico za razmislek.
Film, ki vam ga bom danes predstavila je zelo star. Zgodbo pripoveduje njegov glavni igralec, ki je znanstvenik. Svoje raziskave je usmeril v iskanje nesmrtnosti. Ko ugotovi, da je trenutek smrti v tesni povezavi s tem, da duša zaradi gotovosti in groze, ki jo doživi ob njem, zbeži iz telesa, se mu utrne ideja o tem kako bi lahko človek postal nesmrten.
(poslušajte morbidno bolano idejo :)
Izdela giljotino. Človek, ki bi želel nesmrtnost mora storiti "le" to, da se uleže pod rezilo z obrazom obrnjenim navzgor in z odprtimi očmi gleda kako se rezilo spusti do njegovega vratu (popoln absurd :). Tik preden dobro nabrušen nož loči glavo od telesa, duša, zaradi prej napisanih razlogov, zbeži in pomočnik jo ujame v črno škatlo. Enostavno :).
Naš igralec je dodobra poučen o človeškem nagnjenju h ne prodajanju svoje glave (skoraj dobesedno :) zato se odloči, da bo sam preizkusil napravo. Poskus je uspešen in naš akter ima sedaj celo telo in celo dušo... v škatli. Seveda pa je apiks zgodbe drugje. Neumrljivi ima sedaj umrljivo ženo. Rad jo ima in ona ima rada njega. Si predstavljate večno ljubezen? Dobesedno? :) No, ker je metoda bila uspešna se iz medsebojne ljubezni odločita, da je edino smiselno dejanje to, da si tudi življenska sopotnica privošči igro neumrljivosti.
Leže pod giljotino, sekunda dvoma je mimo. Vendar ne v smislu, ki ga pričakujete. Dvoma vsekakor ni več, ženska je namreč... mrtva. Dekapitulirana zaradi napake. Si zamislite...
In tu je srž, ki me včasih spreleti. Kaj stori naš glavni igralec? Najlažje je pomisliti; človek izpusti dušo in tako umre. Pa je vendar to najhujša bolečina in kazen, ki si jo lahko privošči? Mož, ki je pustil umreti svojo ljubljeno? Ni neposredni kriv... vendar je on izumil napravo in zaradi njega je sedaj mrtva. Kako ne občutiti neznosne bolečine? Krivde?
Morda slutite kaj naredi. Ne, ne odloči se, da se bo kaznoval s smrtjo. To vendar ne bi bila kazen, ampak milost. Kaznuje se z življenjem. Večnim življenjem.
Pomislite... Večno bo taval po svetu, večno imel pred očmi smrt, v katere roke je položil svojo drago. Večno. Četudi bo slej ko prej bolečina v prsih popustila jo bo vedno znova doživljal. On kot večno živeči v svetu umrljivih. Vsak njegov znanec, prijatelj, vsaka ljubezen... vse bo umrlo pred njim. Večni krog, ki mu ne bo konca.
In to je pekel.

Kot sem rekla. Film ni umetnija. Niti definicije dober mu najbrž veliko od vas ne bi dalo. Po mojem mnenju pa ima globok koncept dojemanja kazni in življenja v peklu. Mene osebno je presunila ideja o tem, da se pač ni odločil umreti. Kar bi bilo nam logično in zelo lahko. Samo odprl bi pokrov. Ne, on se je odločlil za življenje. Kontroverzna ideja o povzdigovanju mladosti in dolgega življenja.
Vsak od nas bi rad dolgo živel. Najbolj pomembno pa je živeti dobro, ne dolgo. Zato mi je ta film pri srcu in sem želela njegovo vsebino napisati na blog.
Ki pa ne bo večen :)