Beri, beri

Torej. Poznate zgodbico o nagužvanem stanovanju? Ne? Tudi prav. Vam jo sedaj napišem jaz.
Nekoč, pred davnimi davnimi časi je za devetimi nebotičniki in devetimi oblaki iz smoga živela res lepa deklica. Bilo ji je ime Vesna. Ker pa je bila tako lepa so ji pravili tudi Vesna.
No, Vesna je živela v lepem gradu še z dvema hudobnima cimrama (škoda, da tu notri ni zmaja, ki bi ju lahko pofruštkal), ki sta Vesno nonstop stresirali. Morala je kuhati kavo, delati družbo ob čaju...in same take res grozne reči, za katere bi, če bi bila še živa, mati Terezija zapustila Kalkuto in prišla v Ljubljano. Te reči, ki so bile res grozne, bi lepo Vesno čisto komot spravile na drugi svet (npr. v Francijo ali tja okoli), če bi ne imela devet (kako prikladno) prijateljev, ki so jo, ko so imeli čas in so-že-pol-ure-strmeli-v-steno pogrešali. Ti prijatelji so bili tako dobri, da bi lahko, če že ne bi bila iznajdena, besedo dobrota poimenovali po njih. Ma bili so tako dobri, da bi v njihovi družbi še Bin Laden postregel s biškoti in dal poljubček za lahko noč.
In ko je lepa Vesna prirejala Srečanje bralcev bloga VesneG (starodaven obred iniciacije= Ko si priredil stoto srečanje si postal še lepši. In ker se z Vesno to ni moglo zgodit, je to prirejala zgolj zato, da bi dobila škatlo korn flakesov, ki so bili glavni nagradi dodani) so se vsi njeni dobri prijatelji rade volje odzvali povabilu. Čisto po naključju je npr. Vesna vedela, pikantne podrobnosti o tem, pa sumljive posle o onem, in bila očividec pri umoru, ki ga je zagrešil eden od teh njenih res dobrih prijateljev. Tako je vsakega izsiljevala po mailu (starodaven prenos podatkov= Napisano sporočilo vžigosaš mornarju na hrbet in ga pošlješ na dom prejemniku. Iz neznanega razoga se je vse manj ljudi odločalo za poklic mornarja, zato je sčasoma nekdo predlagal, da bi izumili računalnik. Mah...po pisateljičinem mnenju popolnoma brezvezna reč) in popolnoma prostovoljno so rade volje prihajali na srečanja. Res so bili navdušeni, ko je dvo in pol metrski mornar potrkal na njihova vrata, jih prijel za vrat in jim rekel naj preberejo tetovažo.
Ti mornarji so seveda imeli napako, ki ste jo vsi zasledili. Poleg tega, da so bili res veliki in jih tako ni bilo rentabilno uprabljati za maile v smislu "Čau, kdaj prideš?" so bili tudi zabiti. Vsakemu posebej si moral namreč razložiti, da ne moreš brati napisa na hrbtu, če te drži za vrat. Pomanjkljivost, ki so jo tekom desetletij odpravili s tem, da so na hrbte montirali še ogledalo... Prevzgoja nosilcev je bila namreč nemogoča.
No, ti prijatelji so bili tako navdušeni, da so iz same dobrote spekli zastrupljena peciva, zdrobili žiletke v vino in vtaknili v šopke koprivo. Vam rečem... tako dobrih ljudi ni bilo daleč naokoli. Predvsem zato, ker si nihče ni želel živeti zraven Vesne.
Tako so se nekega petka dobili v njenem lepem gradu in ugotovili, da je devet res pravljično število. Pravljično zato, ker je bilo skoraj nemogoče, da bi vsi prespali brez se gužvat.
Takrat pa žbatabum (starodavna beseda za "nekisebozdejzgodilopanihčenimablagevezekaj") in pojavi se dobra vila. Ma ta vila je bila tako dobra, da je, potem ko je nekoč pristala v zaporu zaradi nadlegovanja starke naj ji ukroji novo zlato oblekico, postala sinonim za dobro jutro. Če se namreč ni pojavila je bilo to jutro res dobro. Vprašajte npr. omenjeno starko, ki je po sedmih letih sodniških bojev dobila tožbo in dosegla to, da se ji dobra vila ne sme približevati na manj kot 15 metrov. Kar sicer vili ni povzročalo prevelikih skrbi saj je čisto komot -žbatabam- pristala v starkinih sanjah in jo tako potisnila v prerani grob. Še ne 128. letna starka je v cvetu mladosti zapustila ta svet. Baje je sedaj glavna kreatorka pri Diorju v Parizu.
Dobra vila je tako zamahnila s svojo čarobno palico, zvrnila vazo na mizi, uničila lestenec, žoknla lepo Vesno v uč, izrekla čarobne besede, ki jih zaradi avtorskih pravic ne smem napisati, in spremenila hudobni cimri v dobri. Ker je bil ta zasuk tako nagel je pol okolice gradu zavzdihnilo "Oh", druga polovica pa "Pa saj to ni mogoče". Kar se sicer ne da zavzdihniti, če nisi ravno spil tri litre vina in dva šnopca (toliko o morali, ki je vladala okoli gradu).
Cimri sta se tako odločili, da bosta lepi Vesni pomagali pri tretjem srečanju bralcev bloga VesneG in sta posodili sobi kjer so gostje napihnili blazine za prespat. Malo je bilo res krivo to, da sta bili sedaj dobri, še bolj pa to, da sta nestrpno pričakovali stoto srečanje. Želeli sta namreč nalepko, ki se je skrivala v škatli korn flakesov.

In tako ima zgodba res lep in dober konec. Vsi so veseli... da se je končala.

Ker pa mora vsaka zgodba imeti moralo, naj jo, za tiste ki niste pozorno sledili napisanemu, napišem.
Če imaš toliko časa, da bereš te blesarije, potem si res potreben pijače. Se vidimo jutri:))