Odsevi bloga

Nives je prejšnji teden objavila post v katerem se sprašuje o tem ali se vse v življenju dogaja z nekim namenom. Oziroma ali je res vse tako neodvisno od našega delovanja.

Pomoje ni vse tako enoznačno.
Mnenje, ki ga dodajam je pravzaprav precej ostro. Menim namreč, da si je ta status quo nekih pozitivnih ali negativnih dogodkov izmislil nekdo, ki se ni želel izpostavljati kot aktivni igralec v tej igri. Torej, če rečem, da se vse zgodi z namenom in da ne morem na nič vplivati, je to najenostavnejše. Negativne reči ne vplivajo na moj ugled nekoga, ki bi lahko pomagal pa ni, pri pozitivnih pa, roko na srce, malokrat pomislimo, da je zadaj skrit kak namen. V resničnem življenju se največkrat odločimo za izpeljanko "to mi je res dobro uspelo". Čisto človeško. Ko zmagujem, zmagujem jaz, ko izgubljam, izgubljamo vsi.
Torej je to nekakšno opravičilo, da se nisem dovolj potrudila. Hkrati pa velika tolažba (in te je človek ob negativnih doživetjih potreben) v smislu, da se je nekaj moralo zgoditi, ker nas je to prisililo v nov položaj (največkrat boljši- tako naši možgani) ali nam odprlo novih možnosti. S čimer se strinjam. Zakaj bi se človek vrtel v krogu in razglabljal o nečem, kar se mu je zgodilo, če je lažje in tudi boljše, da si reče "Ok, sedaj sem na tej točki. Nazaj ne morem, zato je najbolje da gledam naprej"?

To zadnje se mi zdi res tolažba (ali resnica, kakor komu ljubo), da ta status quo obstaja. Da nanj nismo mogli vplivati in da je še edino pametno gledati v prihodnost in živeti za sedanjost.

Prihodnost nas vznemirja, preteklost zadržuje. Zato torej nam sedanjost uhaja, pravi Flaubert. In če nam to razmišljanje, da se je nekaj zgodilo z namenom, pomaga, da zberemo moči in gremo naprej...dobrodošlo.
Konec koncev bi bilo res nesmiselno, da se jezimo nad usodo. Napisano v zvezdah, dano od Boga, ustvarjeno od nas samih... to je vseeno. Najbolj važno je, da smo odgovorno (do sebe in do drugih) živeli vsak trenutek življenja... in da smo zavihali rokave, ko je bilo to potrebno.