A obstaja zložljiva macola?

No, pa se je zgodilo tudi meni.
Šla sem v trgovino, nakupila in ko sem odhajala nisem mogla ven. Nekdo, kot se je kasneje izkazalo en mlad fante, je namreč parkiral točno pred rampo. Tako sem ždela tam, kot kupček nesreče. Jedla sem jabček in se komaj premagovala, da nisem pojedla še frutabele. Čeprav nisem bila lačna. In čeprav to ne bi pomagalo, da postanem močnejša in premaknem avto.
V trgovini so se potrudili in klicali na vse možne kraje. Pa nič. Jaz in hitro izginjajoči jabček sva pogledovala avto in usmerjala vse negativne misli današnjega dne vanj. To pomeni, da bom danes samo še dobre volje.
Tako smo poklicali pajka, da naj reši vsaj frutabelo pred mano, če je bil že jabček tako hladnokrvno pokončan. Drugače tudi ni mogel bit- če je zunaj 5 stopinj.
In kaj so rekli? Da nimajo časa kar takoj prit. Seveda...mislim... popolnoma jasno je, da je danes zjutraj čakalo v Ljubljani točno 16 oseb, da jih rešijo podobnih zagat kot mene.
A kdaj sem dočakala? Točno v trenutku, ko sem posegla po torbi, da bi zagrizla v frutabelo.
Dva prav simpatična mladeniča sta veselo primahedrala do avta.
"A bi mogoče drugič pogledala kam parkirasta?!? Smo že pajka poklicali, škoda, da ga še ni tu"" sem se zadrla nanju.
In odgovor: "Joj, gospa, oprostite, nisem videl."
Gospa jaz?!? Nisi videl rampe in trimetrskega križa prepovedano parkiranje?!? Če ne boš tiho mulc ti razbijem ta tvoj očimigajekupil avto!!!
No, še Flash Gordon bi se skril pred njujo brzino, ko sta zapuščala prizorišče.

Po uri in dvajset minut čakanja sem vam prišla napisat današnjo prigodo.
p.s. Če koga zanima je frutabela še med celimi.