joj ti mene neki zezaš (brihtna opažanja Snežinke:))

Kot ste opazili sta se bloga Sašota in VesneS uspešno rehabilitirala ;) Z brisanjem ju nisem želela silit (čeprav sedaj morda tako zgleda), da bi vsakodnevno kaj objavljala... sam na živce mi je šlo, da sem imela bloge, ki sem jih klikala, pa po mesecu dni videla, da ni nič novega. Vem da ni časa, motivacije, inspiracije, konotacije, in vseh -acij vedno na razpolago, da bi pisali nove poste... ampak- kot sem že nekoč povedala Bambini in Berni- če vidiš, da bo tvoj blog stal brez objave kar nekaj časa, se ne počuti užaljenega, če/ko ga zbrišem z liste. Zadosti je, da mi, ko spet zaživi, to poveš in rade volje te bom znova prpopala spet gor :)
Sicer pa vem, da ne Sašo, ne VesnaS, nista bila užaljena, ker ju ni bilo več. Je pa res, da te nekaj takega spomni, da pogledaš (kot VesnaS v enem od zadnjih postov) kdaj si pravzaprav nakracal kaj nanj.

No, danes je sobota. Moja mama imajo rojstni dan, oljke so v polni fazi obiranja in jaz stražim hišo. Lahko bi kaj pametnega naredila... pa sem taka nevarna nagnjenja raje potlačila, da ne izbruhnejo v popolnoma intelektualno fazo. To zna bit sila nevarno. Nikoli mi ni uspelo preživet nenadnega izbruha pametnih idej (ehm...morda, ker jih redkokdaj imam:), ampak moram vedno le-te dozirat po malem. Največkrat so tako majhne...da jih skoraj ni :D
Danes ne sploh.

Ampak ne! Vsaj nekaj moram danes narediti. In sicer- pregledati prispele članke, napisati enega, vsaj enega, napisati nekaj mailov, pregledat rokovnik, ipd.
Vam povem rešitev, ki jo vedno uporabim, ko se mi ne da narediti čisto nič? Lotim se je! Najtežji del je ta. Potem pa, počasi ali hitro, gredo reči naprej. Dokler pa ni storjen ta prvi korak, pa ni nič od nič. Grem.