Bang, bang... you are dead (it is in a screenplay, read it man)

Včasih te res zbudi kaj dobrega, kaj lepega. In danes sem zelo lepo pričela dan. Na radiu je bila pesem, ki jo tako redko zasledimo. Njena pojavnost se lahko primerja z bakterijami na Marsu... Obstajajo ampak zanimajo le tiste, ki jih preučujejo:)
In tako (tipično VesnoĐijevsko) mi je ta glasba... uhm... enostavno enkratna. Na YouTubu sem iskala poslušljivo verzijo (torej original, ker instrumentalne popačenke na blogu ne želim), pa je bolj slaba kvaliteta zvoka. Zato naj vam jo zapojem sama-
u u u u uu, u u uuu, u u u u uu, u u uu, itd :)

Vem, vem... takoj ste vedeli katera je :)) Jap, Ennio Morricone pač zna. Glasba iz filma The good, the bad and the ugly je nekaj popolnoma drugega. Drugačnega. Nekaj kar te zjutraj res presune. Prvič, ker jo poslušaš na radiu, ki je bolj populističen medij, in drugič, ker ni vsakdanja. Notri je toliko malenkosti, ki bi jih dandanes nikoli ne uporabili pri glasbi. No, če ne drugače bi bile do potankosti računalniško dodelane. Tu pa te kaj celo močno zmoti (mene prerezek zvok trobent), ampak prav to je tisto čemur jaz pravim izvirnost. Izčiščeno kiča in balasta.

In kaj sem danes jaz?
Zjutraj sem bila -the ugly-, pred kavo nekoliko -the bad-, sedaj pa sem vaša -the good- :)