brezsmiselna brezmiselnost

Dneva je konec. Dokončno. Ni ga več in nikoli ga ne bo nazaj. Moji čevlji ždijo pri postelji, brisača na njej, jaz pa tu. premišljujoča kaj naj napišem. brez inspiracije, pa vseeno z željo, da kaj ustvarim. tudi besedičenje je umetnost. z vsem balastom, ki ga brez velikih začetnic mečem na ta ekran, ustvarjam svojo umetnino. sploh ne premišljujem o tem ali je berljivo. ali bo to kdo bral. samo pišem. brezciljno čakam tok misli, ki ga pretipkujem na bel papir. virtualna zaznava nečesar kar ni. ni mojih strukturiranih misli, ni tega papirja, sem pa jaz in to, kar pišem. o moj bog...,kaj bi bilo če bi to kar sedaj pišem bilo večno. neumrljivo... če bi lebdelo v neskončnosti univerzuma. nekoč pa bi to brali. najbrž bi postala slavna. vsi bi rekli- neomodernizem literarnega ustvarjanja. kjer manjka samo še kakšna prispodoba v smislu gnoj je zlato, zlato je gnoj. in že jo imamo. uspešnico stoletja. ker tako je...ustvarjalec piše zase. kar naenkrat pa se vsem zdi, da so že slišali zanj. da so malodane z njim pili kavo. v kavarni na vogalu- zgolj zaradi romantičnosti. v resnici je bila zakotna kavarnica kjer je bil edina nova pridobitev napis- kajenje prepovedano. in, če dobro pomisliš, si bil sam. umetnik ni prišel. kaj bi, če te sploh ne pozna? ti, pa poznaš njega, ker poznaš njegovo pisanje. ker veš kaj je hotel povedati. ker veš kaj misli, čuti, celo kdaj je šel ponoči scat. ti postaneš nekoliko on v želji, da si prisliniš prepoznavnost. on, revček pa je želel napisat zgolj nekaj brez velikih začetnic. ker sovraži uporabo obeh rok. ker je len. on, ne jaz kakopak. in tako nastajajo večne umetnine. napišeš nekaj, umreš in vsi mislijo, da vedo kdaj si šel ponoči scat.