Tudi taki večeri se zgodijo

Včasih sem prav žalostna. Kot na primer včeraj zvečer. Največkrat je za to potrebnih še nekaj dodatnih pogojev- slab spanec, razočaranje nad čim ali pms (post moderni sindrom:). Včasih pa se čustvo sproži zaradi kakega dogodka.
Včeraj sem vesela, da vozek dela, prišla domov. Da je sedaj res brezhiben. Želim iti pod tuš...in kaj ugotovim? Da je serviser zategnil levo stranico.
Seveda, seveda... VSI invalidi smo enaki. VSAK z isto diagnozo ima POPOLNOMA ISTE potrebe, želje. In NIHČE, ki ima električni voziček ni samostojen. (cinizem, cinizem)

Kljub temu, da lahko z voza zlezem samo z odstranitvijo leve stranice (pa tudi, če tega ne bi mogla sama, je to edini način, da nekoga prestaviš),
in kljub temu, da je moj oče naredil nekakšen zatič, da lahko stranico odstranim brez težav (serviser je bil opozorjen na to),
in kljub temu, da serviser ve, da sem popolnoma samostojna...
Je včeraj s tem, ko mi je tako zatisnil vijak (aja, da ne omenim, da na desni strani obstaja kljukica, ki vsaj bodibilderjem omogoča, da reč odvijejo...na levi pa se serviserju ni zdelo pomembno, da bi jo dal), skoraj priklical solze v oči. V svojem donečem stanovanju sem vpila "Pa kaj ljudje razmišljajo?!? Kje jim logika?!? Nimajo glave ali kaj?!?" Vpila sem. Samo tako sem lahko v mislih premlatila serviserja, usodo, vijak, vse kar me je spomnilo kako nemočna sem.
Res. Popolnoma me je sesulo. Pa ne toliko, ker bi bilo brezizhodno (sem potem izpulila vsaj pol stranice ven, da sem zmogla preživet večer), ampak tisti grd občutek, ko si človek reče "Na, tako majhna stvar in že je tvoje življenje odvisno od drugih. Vsa samostojnost in dejstvo, da živiš sama, se v sekundi spremenita v navadno ničevost, ker ne moreš odviti vijaka. Ker si invalid.".
No, ker mi je jasno, da stokanje ni učinkovito zoper ničesar, sem potem lazila čez zarjavel klin, ki je ostal od izpuljene stranice upajoč, da ne staknem kake praske in tetanusa, in se dokončno potolažila s tem, da sem pomislila na osebe, ki jim tudi odsotnost stranice ne dovoljuje, da bi se presedli. Ker tega ne morejo.
Zatorej sem lahko srečna, da je moja težava skoncentrirana na zategnjen vijak.
In da zmorem preiti te žalostne trenutke, se nasmehniti in si reči "Če ni hujšega- ne bomo umrli"